TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi tako, da se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se zahtevek za obračun in plačilo davkov in prispevkov zavrne, v preostalem pa se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi tožnika se delno ugodi tako, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v delu, ki se nanaša na plačilo 1.500,00 EUR in na stroške postopka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v preostalem pa se pritožba tožnika zavrne in se v nerazveljavljenem delu (glede odločbe z dne 13. 11. 2015) izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka krije sama stroške svoje pritožbe, tožnik pa sam stroške odgovora na pritožbo tožene stranke.

IV. Odločitev o stroških v zvezi s tožnikovo pritožbo ter v zvezi z odgovorom tožene stranke na tožnikovo pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Predmet tega spora se nanaša tudi na opravljanje nevarnih nalog v istem spornem obdobju. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo o tem, da niso izpolnjene procesne predpostavke za izpodbijanje odločbe tožene stranke z dne 13. 11. 2015, glede katere se tožnik zavzema za priznanje višjega dodatka za nevarne naloge. Ker tožnik zoper odločbo ni ugovarjal (3. odstavek 100.a člena ZObr), sodno varstvo za izpodbijanje odločbe ni dopustno (100.a člen ZObr). Zato je bila tožba v zvezi z zahtevkom za spremembo odločbe glede višine dodatka pravilno zavržena (274. člen ZPP).

To pa ne pomeni, da je nedopustno tudi sodno varstvo glede ostalega zahtevka, ki se nanaša na zatrjevano opravljanje nalog v nevarnih pogojih. V tem delu gre za tožbeni zahtevek iz naslova dejansko opravljenega dela. Pogoj za odločanje o tovrstnem zahtevku ni predhodno izpodbijanje omenjene odločbe, saj gre za denarni zahtevek, glede katerega je dopustno neposredno sodno varstvo (200. člen ZDR-1).