TFL Vsebine / TFLGlasnik

(Ne)dopustnost groženj z uporabo jedrskega orožja

Od začetka oboroženega spopada med Rusijo in Ukrajino je mogoče v mednarodnopolitičnem diskurzu naleteti na izjave, ki v primeru eskalacije konflikta nakazujejo možnost uporabe jedrskega orožja. V luči tega dogajanja velja spomniti na svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča z dne 8. julija 1996 o zakonitosti groženj ali uporabe jedrskega orožja (v nadaljevanju Mnenje). Iz Mnenja ne izhaja, da bi v mednarodnem pravu obstajala (absolutna) prepoved takih ravnanj, po drugi strani pa velja, da bi bilo zatekanje h grožnjam dopustno le v določenih skrajnih situacijah.

V nadaljevanju obravnavava nekatere ključne točke Mnenja. Poudarila bi, da je Mnenje na posameznih mestih pomensko odprto in je zaradi pomembnosti ter zavzetega stališča predmet številnih (pravnih) interpretacij, komentarjev in kritik. Meddržavno sodišče (v nadaljevanju: Sodišče) je sámo izpostavilo, da podaja mnenje z ozirom na lex lata. Zatorej Mnenja ne gre jemati kot dokončen odgovor ali hoteno najstvo. Nenazadnje je zaključek razdelil tudi sodnike v dva številčno enaka tabora (7 proti in 7 v prid), odločil pa je glas predsedujočega.

Ozadje

Že od Petrograjske deklaracije iz leta 1868 naprej velja, da stranke v vojni nimajo na voljo neomejenih možnosti izbire orožij, da bi sovražniku prizadejale izgube. ¹ Zahtevo za izdajo Mnenja je na Sodišče naslovila Generalna skupščina Združenih narodov, ki je v svojih resolucijah predhodno večkrat ugotavljala neskladnost uporabe jedrskega orožja z Ustanovno listino OZN ali kvalificirala njegovo uporabo kot zločin proti človeštvu. Takšne resolucije praviloma niso zavezujoče, zato je Sodišče pri oblikovanju mnenja prečesalo številne vire mednarodnega prava. Še pred vsebinsko obravnavo problema je poudarilo edinstveno naravo jedrskega orožja, in sicer da nosi potencial uničenja celotne civilizacije in ekosistema planeta ter povzroči neopisljivo človeško trpljenje.²

Odnos med grožnjo in uporabo sile

Četudi mednarodno pravo predstavlja sistem norm, ki zavezuje države k določenemu ravnanju, to še ne pomeni nujno, da ureja vse mednarodne odnose. Države nekaterih interesov niso pripravljene podrediti takšnemu sistemu, še najmanj vitalnega interesa obstoja države. Vse dokler bodo države dojemale jedrsko orožje kot zadnjo linijo obrambe lastnega obstoja, je mogoče pričakovati, da bo mednarodno pravo puščalo manevrski prostor za njegovo posedovanje, če že ne uporabo.³ Ne preseneča torej, da Sodišče med številnimi viri mednarodnega prava ni našlo absolutne prepovedi groženj z jedrskim orožjem.

Sodišče je glede dopustnosti groženj izhajalo iz prepričanja, da se pravila jus ad bellum nanašajo na grožnjo ali uporabo sile per se, tj. brez ozira na tipologijo orožja, ki se uporabi.⁴ Iz tega sledi, da se za presojo dopustnosti groženj z uporabo jedrskega orožja uporabljajo splošna pravila ad bellum in je narava dotičnega orožja zgolj tangentnega pomena.⁵ Sodišče je v tej zvezi ugotovilo, da države občasno nakažejo, da posedujejo določeno zvrst orožja, ki so ga pripravljene uporabiti v obrambne namene. Odgovor na vprašanje, ali takšno ravnanje pomeni (prepovedano) »grožnjo « v smislu četrtega odstavka 2. člena Ustanovne listine OZN,⁶ je odvisen od različnih meril. Vsekakor pa velja, da če bi bila sama »uporaba« sile prepovedana, bi bila samodejno prepovedana tudi grožnja z uporabo predmetne sile. Tako na primer ne more biti dopustna grožnja z uporabo sile za prisvajanje ozemlja druge države ali za politično oziroma gospodarsko usmerjanje te države. Velja tudi obratno: da bi bila grožnja z uporabo sile dopustna, bi morala biti uporaba sile skladna z Ustanovno listino. Sodišče se je kratko obregnilo še ob odvračilni učinek jedrskega orožja. Za zagotavljanje takšnega učinka samo po sebi velja, da mora biti grožnja s povračilnim ukrepom podprta. Odgovor, ali takšna vseprisotna »grožnja« pomeni (prepovedano) grožnjo po četrtem odstavku 2. člena Ustanovne listine OZN, bo odvisen od tega, ali bi bila konkretna uporaba sile usmerjena zoper ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost druge države ali zoper cilje Združenih narodov, ali pa od – kadar bi bila uporabljena v obrambne namene – upoštevanja nujnosti in sorazmernosti.⁷

Tako je po mnenju nekaterih avtorjev Sodišče vzorčno že začrtalo primere nedopustnosti grožnje z uporabo jedrskega orožja; to je: 1) kadar bi bila grožnja usmerjena zoper ozemeljsko celovitosti neke države, 2) kadar bi bila usmerjena zoper politično neodvisnost neke države, 3) kadar bi bila usmerjena zoper cilje Združenih narodov, 4) kadar bi bila – v primeru samoobrambne – nesorazmerna ali nenujna. V teh primerih bi namreč grožnja kršila določbo četrtega odstavka 2. člena in tudi ne bi bila upravičena po 51. členu Ustanovne listine OZN, ki določa pravico do samoobrambe ob vojaškem napadu.⁸

Ali obstaja absolutna prepoved uporabe jedrskega orožja?

Grožnja je dopustna tedaj, kadar bi bila dopustna uporaba sile. Sodišče, upoštevajoč relevantne vire mednarodnega prava, ni ugotovilo, da bi bila uporaba jedrskega orožja absolutno prepovedana.

Kot vir prepovedi se sicer na prvi pogled ponuja Pogodba o neširjenju jedrskega orožja iz leta 1968. Ta mednarodna pogodba državam prepoveduje razvoj jedrskega orožja, če ga ob pristopu seveda še niso razvile, medtem ko državam, ki že posedujejo takšno orožje, nalaga prepoved njegove uporabe zoper države, ki ga nimajo, in postopno razorožitev. Zadnji navedeni cilj je v desetletjih od pristopa jedrskih sil, ki so obenem stalne članice Varnostnega sveta,⁹ očitno propadel. Omenjena mednarodna pogodba praviloma zavezuje zgolj države, ki so k njej pristopile, tako da druge jedrske sile (Indija, Pakistan, Severna Koreja in (domnevno) Izrael) z njo niso obvezane. Sodišče je v tej zvezi opozorilo tudi na različne druge (regionalne) sporazume, ki vzpostavljajo območja brez jedrske oborožitve. Vendar je obenem poudarilo, da zadevni sporazumi ne vzpostavljajo prepovedi uporabe jedrskega orožja, temveč ohranjajo pridržek uporabe zoper druge jedrske sile. Sodišče je prepoved uporabe jedrskega orožja iskalo tudi v Haaških konvencijah iz let 1899 in 1907 ter nekaterih drugih konvencijskih instrumentih, vendar (izrecne) prepovedi (ali avtorizacije) uporabe jedrskega orožja ni ugotovilo oziroma je štelo, da zadevnih virov ni mogoče interpretirati na tak način.¹⁰

Sicer naj poudarimo, da je bila od izdaje Mnenja pripravljena Pogodba o prepovedi jedrskega orožja, ki je začela veljati leta 2021. To pogodbo je ratificiralo več kot 50 držav, vendar med njimi ni nobene jedrske sile. Iz tega razloga in zaradi obrazložitve Sodišča, da konvencijski instrumenti, ki jih je obravnavalo, ne kulminirajo v univerzalni prepovedi uporabe jedrskega orožja, nekateri avtorji menijo, da odločitev Sodišča tudi danes ne bi bila drugačna.¹¹

Upoštevajoč radioaktivne posledice uporabe jedrskega orožja je Sodišče decidirano naslovilo tudi okoljske učinke uporabe jedrskega orožja in obstoj prepovedi jedrskega orožja v mednarodnem običajnem pravu. Ob ugotovitvi, da pogodbeno in običajno mednarodno pravo ne prepovedujeta njegove uporabe, je vprašanje obravnavalo v luči načel mednarodnega prava oboroženih spopadov in načel mednarodnega humanitarnega prava.¹² Ugotovilo je, da je uporaba jedrskega orožja posebej problematična v luči načela razlikovanja (ločevanja med civilnimi in vojaškimi osebami ter objekti) in prepovedi nepotrebnega povzročanja bolečin in škode.¹³

Sodišče je tako zaključilo, da bi bila grožnja z uporabo jedrskega orožja ali uporaba jedrskega orožja v splošnem v nasprotju s pravili mednarodnega humanitarnega prava, ki se uporabljajo v oboroženih spopadih. Vendar pa glede na (tedanje) stanje mednarodnega prava in dejstev, s katerimi je razpolagalo, ni moglo sprejeti dokončnega sklepa, da bi bila grožnja z jedrskim orožjem ali uporaba jedrskega orožja zakonita ali nezakonita v skrajnih pogojih samoobrambe, v katerih bi bil ogrožen sam obstoj države.¹⁴

Namesto zaključka

Ne preseneča, da je zaključek Sodišča ob izdaji Mnenja sprožil številne kritične odzive med predstavniki držav (predvsem tistih, ki jedrskega orožja ne posedujejo) in vzbudil pravne polemike, ki ne pojenjajo. V zadnjem času se zdi še posebej razvijajoča se debata v smeri dopustnosti t. i. taktičnih jedrskih izstrelkov. Ti namreč sproščajo bistveno manjše količine energije od klasičnega (termo)nuklearnega orožja in delujejo na (bolj) omejenem območju, kar naj bi reduciralo problematičnost glede na načelo razlikovanja. Odprto ostaja poglavitno vprašanje, kdaj nastopi skrajni pogoj samoobrambe, v katerem je »ogrožen sam obstoj države«, česar Sodišče ni podrobneje obravnavalo. Ob pravnih vprašanjih so tukaj seveda še močno pereči moralni zadržki zatekanja h grožnjam ali k dejanski uporabi jedrskega orožja. Hote ali nehote bo do razorožitve jedrskih sil in opustitve doktrine medsebojnega uničenja vprašanje dopustnosti groženj ali uporabe jedrskega orožja verjetno ves čas prisotno, ne glede na prizadevanja za razorožitev.

^*Prispevek ne odraža nujno stališč organizacij, v katerih sva avtorja zaposlena.

¹ Türk, D.: Temelji mednarodnega prava. GV Založba, Ljubljana 2015, str. 461.

² Glej 35. in 36. odstavek Mnenja.

³ Scheebaum, S.: What Does International Law Have to Say About Nuclear Weapons?, And What Does This Have to Say About International Law?, SAIS Review of International Affairs, št. 2/2019, str. 150.

⁴ Glej 39. odstavek Mnenja.

⁵ Hayashi, N.: Legality under jus ad bellum of the threat of use of nuclear weapons, v: Nyusten, G. in drugi (ur.): Nuclear weapons under International law, Cambridge University Press, Cambridge 2014, str. 35.

⁶ Četrti odstavek 2. člena Ustanovne listine OZN izrecno prepoveduje uporabo sile in grožnje s silo.

⁷ Glej 47. in 48. odstavek Mnenja.

⁸ Hayashi, N.: Legality under jus ad bellum of the threat of use of nuclear weapons, v: Nyusten, G. in drugi (ur.): Nuclear weapons under International law, Cambridge University Press, Cambridge 2014, str. 35.

⁹ ZDA, Rusija, Združeno kraljestvo, Francija in Kitajska.

¹⁰ Glej 52. in 74. odstavek Mnenja.

¹¹ Boothby, W., Heintschel von Heinegg, W.: Nuclear Weapons Law: Where are we now?, Cambridge University Press, Cambridge 2022, str. 191–192.

¹² Ob tem je svoje razlogovanje podprlo tudi s sklicem na Martensevo klavzulo.

¹³ Glej 78. odstavek Mnenja.

¹⁴ Glej 97. odstavek Mnenja.