TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Upravitelj v stečajnem postopku vodi posle insolventnega dolžnika v skladu s potrebami postopka (drugi odstavek 97. člena ZFPPIPP), nagrada za delo upravitelja pa načeloma vključuje nadomestila za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo njegovih nalog. Iz nabora potrebnih storitev so med drugim izvzete tiste, ki zahtevajo posebno strokovno znanje s področij, ki niso predmet strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja, ali ki jih je v posameznem postopku treba opraviti v takem obsegu, da jih ne more opraviti upravitelj sam (103. člen ZFPPIPP). Takšne storitve lahko upravitelj odda v delo drugi osebi, njihovo plačilo pa ima značilnost stroškov stečajnega postopka (354. člen ZFPPIPP). Pri odločanju o soglasju k njihovemu plačilu (prvi odstavek 357. člena ZFPPIPP) stečajno sodišče presoja namembnost in potrebnost stroškov, ki morajo biti v funkciji uresničevanja upraviteljevih nalog, ta pa mora presojo omogočiti z utemeljitvijo svojega predloga za soglasje k plačilu posameznega stroška.

Zakon kot stroške stečajnega postopka določa tudi pravdne stroške. Zastopanje stečajnega dolžnika pred sodiščem ne spada v okvir storitev, ki so vključene v nagrado upravitelja, saj je za naloge v zvezi z zastopanjem stečajnega dolžnika v sodnih postopkih potrebno posebno strokovno znanje s področij, ki niso predmet strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja. Terjajo namreč širši nabor znanja, zlasti s področja procesnega prava, ki ga program izpita za upravitelja ne obsega. Poleg tega je konkretna zadeva glede na podatke spisa (predvsem vsebino objavljenih poročil upravitelja in priloženih poročil o sodnih postopkih dolžnika) precej obsežna in zahtevna, zato je upravitelj (ki ni odvetnik) za zastopanje v sodnih postopkih upravičeno pooblastil odvetnika.

Odločitev za vložitev samostojne tožbe namesto intervencije v že obstoječi pravdi sama po sebi ne nakazuje na neutemeljeno višanje stroškov stečajnega postopka, saj je položaj stranke drugačen od položaja intervenienta, ki je stranki podrejen in mora pravdo sprejeti v obstoječem stanju (201. člen ZPP).