TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se III. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 28,00 EUR stroškov pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Pritožba zmotno navaja, da je uveljavljanje denarnih terjatev iz delovnega razmerja vezano le na 5-letni zastaralni rok (202. člen ZDR-1), ki v obravnavani zadevi še ni potekel. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da obstoja delovnega razmerja ni mogoče obravnavati kot predhodno vprašanje, za kar se zavzema pritožba. Sodišče mora pri obravnavanju predhodnega vprašanja upoštevati vsa pravila, kot če bi sodilo o samostojnem zahtevku v pravdi, kar pomeni tudi upoštevanje materialnih rokov (v zvezi z uveljavljanjem takega zahtevka), če so ti določeni.

Glede rokov, v katerih je treba uveljavljati sodno varstvo v podobnih primerih, kot je obravnavani, je ustaljena tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS. Temelj za priznanje pravic iz delovnega razmerja je obstoj delovnega razmerja, za odločitev v obravnavani zadevi pa je zato bistveno, da obstoj delovnega razmerja med strankama za vtoževano obdobje ni bil ugotovljen. Kljub posameznim pomislekom teorije, na katere opozarja pritožba, se ni spremenilo uveljavljeno stališče sodne prakse, da mora tožnik (domnevni delavec) tudi v primeru, ko želi le ugotovitev obstoja delovnega razmerja v preteklosti in ne uveljavlja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, tožbo vložiti najkasneje v 30 dneh po prenehanju takega razmerja. Obstoja delovnega razmerja kot podlage za odločitev o plačilu terjatev iz delovnega razmerja tako ne more zahtevati kadarkoli, temveč le v rokih iz prvega do tretjega odstavka 200. člena ZDR-1.