TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 366 Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 - ur. p. b., 2/04 in 36/04 - ur. p. b.) se v delu, v katerem določa, da se v postopku s pritožbo zoper sklep ne uporabljajo določbe o odgovoru na pritožbo, razveljavi. Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Cpg 256/2003 z dne 24. 11. 2003 se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločanje. Pritožnica sama nosi stroške postopka pred Ustavnim sodiščem.

Določba 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v delu, v katerem izključuje uporabo določb glede odgovora na pritožbo zoper sklep, pomeni poseg v pravico do izjave, ki je sestavni del pravice iz 22. člena Ustave. Četudi so razlogi (tako dejanski kot pravni), ki jih je mogoče uveljavljati v pritožbenem postopku, omejeni, mora stranka imeti možnost, da se sama odloči, ali navedbe v pritožbi terjajo njen odgovor ali ne. V nasprotnem primeru je po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) ogroženo zaupanje strank v pravično sojenje, ki temelji predvsem na zavedanju strank, da so imele možnost izraziti svoja stališča glede vseh vlog, ki se nahajajo v spisu. Načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka ne more biti ustavno dopusten razlog za to, da se v postopku s pritožbo zoper sklep popolnoma izključi uporaba določb, ki stranki omogočajo odgovor na pritožbo. Zato je Ustavno sodišče določbo 366. člena ZPP v izpodbijanem delu razveljavilo. Ker z ustavno pritožbo izpodbijani sklep Višjega sodišča temelji na neustavni zakonski določbi, ga je treba razveljaviti in zadevo vrniti Višjemu sodišču v novo odločanje. Sodišče bo moralo pritožbo zoper prvostopenjski sklep najprej vročiti pritožnici in ji tako omogočiti, da se izjavi o pritožbenih navedbah.