TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 1.257,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2011 do plačila zavrne in da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 485 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 150 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Dolžnik se lahko na zastaranje sklicuje tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo, navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, ne glede na to, ali je dejstva navedla toženka, ki se na zastaranje sklicuje, ali tožnik. Toženka pa se ob uveljavitvi ugovora zastaranja ni sklicevala na trditve tožnika, ampak na prilogo tožbe (ki ni del trditvene podlage spora).

Mnenji izvedencev cestnoprometne in medicinske stroke ne dajeta opore za sklep, da je ob tako majhnih silah, ki so delovale na tožnikovo telo, lahko prišlo do zatrjevane škode (poškodb). Zgolj možnost oziroma majhna verjetnost, da je ob odsotnosti tehničnih pogojev za nastanek poškodbe res prišlo do natega vratnih mišic, tudi če je bil ugotovljen ob zdravniškem pregledu po nesreči, ne zadošča za sklep, da je tožnik dokazal obstoj vzročne zveze med ravnanjem zavarovanca toženke in zatrjevanimi poškodbami. Povedano drugače, toženka je s pretežno verjetnostjo dokazala, da je bila sila (pojemek), ki je delovala na tožnika ob zaviranju avtobusa tako majhna, da škoda zaradi tega ni nastala.