TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod

Zasebnost (angl. privacy) je eden temeljnih konceptov ali načel dobre javne uprave (angl. good administration, good public governance). Varstvo zasebnosti v ravnotežju z drugimi načeli, kot so recimo vladavina prava oziroma zakonitost, transparentnost in odgovornost, naj vodijo zlasti javne institucije in tudi zasebne nosilce oblasti v razmerju do posameznih ljudi, da sistemsko in v posamičnih primerih tehtajo več teh načel. Dobra uprava je lahko le rezultanta sorazmernega spoštovanja vseh ključnih vodil modernih demokracij, kot izhaja že iz 41. in povezanih členov Listine o temeljnih pravicah EU¹ tudi glede zasebnosti, varstva in razkritja osebnih ter drugih podatkov. Če se zasebnost, tudi v sorazmerju s transparentnostjo, ne spoštuje ustrezno, se soočimo s slabo upravo, naj poseg v nasprotju s predpisanim izvrši oblast sama ali zasebnik, pa oblast prizadetega posameznika ne zaščiti. Načela dobrega upravljanja naj bi bila vodila tako na ravni oblikovanja oziroma sprejema predpisov kot tudi učinkovitega izvrševanja javnih politik v posamičnih primerih, postopkih in sporih.

Razumevanje načel dobre uprave in v tem okviru vloga zasebnosti se seveda čez čas spreminja ter je zelo odvisna od regijskih vrednot in pravne ureditve. Zato ni videti enoznačnega odgovora na temeljna vprašanja: kaj pomeni zasebnost že v evropskem prostoru, kaj šele globalno, niti ali je zasebnost družbeni koncept ali (u)pravno načelo, ki se podobneje izraža z določnejšimi in iztožljivimi pravicami pred sodiščem, ali gre že na ravni zasebnosti za eno ali več pravic. Torej ni povsem jasno, kakšno je razmerje med zasebnostjo in varstvom osebnih podatkov (VOP), ali sta to komplementarna pojma ali pa so pravice varstva osebnih (in drugih varovanih) podatkov operacionalizacija koncepta ali načela zasebnosti. Prav tako je odprta dilema razumevanja zasebnosti glede na transparentnost oziroma pravice razkritja, zlasti dostopa do informacij javnega značaja (IJZ). Med temi vidiki se v prispevku osredinjava na opredelitev razmerja med pojmoma zasebnosti in (pravicami) VOP.² Jasni predpisi in teoretične doktrine so namreč nujni pogoj dosledne prakse pristojnih odločevalcev v sporih, le usklajen teoretično-normativni okvir in praksa pa tudi vodita v vzdržno demokratične in hkrati učinkovite javne politike.

V znanstveni literaturi in posebej v praksi se večkrat pojavlja tendenca vključevanja varstva osebnih podatkov kot (le) izraz (pravice do) zasebnosti, vendar je razlika med obema več kot le simbolična. Zato stalno prihaja do potrebe po jasni opredelitvi in razmejitvi temeljnih konceptov zasebnosti in VOP. Ne gre le za terminološke nejasnosti, ampak za potrebne temelje opredelitve v okviru problematike nosilnih konceptov, kjer pa je potrebno jasno razumeti meje in domet zasebnosti na eni strani ter meje in domet VOP na drugi strani in posledično, kako se te dva koncepta med seboj povezujeta in prepletata ter drug na drugega vplivata. S tem namenom so v pričujočem delu z vidika analize nosilnih konceptov, njunega povezovanja ter prepletanja tovrstni koncepti temeljito razmejeni in analitično umeščeni v celovit model zasebnosti. V modelu je poglaviten vidik umestitve in razmerij med nosilci varstva osebnih podatkov in subjekti, ki v to posegajo, oziroma so upravičeni do pravnega varstva. V tem kontekstu se oblasti ali države ne pojmuje monolitno, saj je lahko oblast eden največjih kršiteljev, primarno pa danes v EU normodajalci, nadzorni organ in sodišča delujejo predvsem kot varuhi zasebnosti posameznikov.

Osnovni raziskovalni vprašanji raziskave oziroma tega prispevka sta: 1. kako razumeti varstvo osebnih podatkov – kot zasebnosti vzporeden koncept ali so pravice glede VOP izraz načela zasebnosti? Ter nadalje: 2. kako se zasebnost, varstvo osebnih podatkov in IJZ ter njuni nosilci med seboj povezujejo, prepletajo ali celo izključujejo? Da bi dobili ustrezne rezultate, je bilo uporabljenih več komplementarnih metod družboslovnega raziskovanja, na čelu z normativno, primerjalno in historično analizo ter analizo upravnosodne prakse. Raziskava je bila opravljena na ravni nacionalne ureditve Republike Slovenije (RS) in pravnega režima Evropske unije (EU), v normativno-teoretični in empirični razsežnosti. Slovenska in evropska raven ter teoretična in praktična raven sta tako stalno kombinirani, da bi dobili vzdržne rezultate. V empiričnem delu je bil domet raziskave nekoliko razširjen prek konceptov zasebnosti in VOP, saj iz prakse izhaja, da se bolj kot s teoretičnimi definicijami ukvarja s tehtanjem med VOP in dostopom do IJZ, vendar nam tudi ti primeri dajo dobro podlago za odgovore na raziskovalni vprašanji.

V sklopu raziskave sta bili postavljeni dve hipotezi, ki se glasita: H1: Zasebnost in varstvo osebnih podatkov v predpisih RS in EU nista povsem enotno opredeljena, kar vodi v neenotno razumevanje in varstvo povezanih pravic.

In H2: Slovenska in evropska upravno-sodna praksa se čedalje bolj posvečata sorazmernemu uveljavljanju pravic pri varstvu osebnih podatkov in dostopa do javnih informacij.

Članek je sestavljen iz teoretično-normativnega dela in empiričnega dela, pri čemer prvi del temelji na analizi znanstvene literature in predpisov, drugi pa na analizi upravnosodne prakse o zasnovi ter izraznih oblikah zasebnosti, VOP in IJZ oziroma razmerij med njimi. Temeljni cilj raziskave je opredelitev ključnih konceptov in izvedbenih pravic zasebnosti in VOP ter delno tudi IJZ v preseku načel dobre uprave.

Prav tako sta cilja tega prispevka prispevati k ozaveščenju o kompleksnosti nosilnih pojmov in sodelovati pri razvoju bolj enotnega razumevanja in posledično doslednejšega normiranja in upravnosodne prakse, saj dosedanje analize kažejo, da je takih študij zlasti pri nas premalo ali so le parcialne. Namen analiz in interpretacije rezultatov je oblikovati izhodišča za nadaljnji teoretični in praktični razvoj ter obravnavo definicij, kolizij in pravnega varstva v sklopu zasebnosti kot družbene vrednote.

Prispevek obsega tri glavne razdelke. Drugi razdelek obravnava teoretično-normativni okvir obravnavanih tem, tretji pa se nanaša na analizo primerov iz prakse Informacijskega pooblaščenca RS in slovenskih ter evropskih sodišč. V obeh teh razdelkih je najprej opredeljena metodologija dela, čemur sledijo rezultati raziskav. Četrti razdelek prispevka obsega razpravo, kaj uporabljene analize in njihovi izidi povedo, kar služi kot podlaga, na kaj je v prihodnje treba biti pozoren pri doslednejšem razvijanju konceptov, načel in pravic ter nosilcev zasebnosti in preglednosti ter razmerjih med njimi. V tem razdelku je oblikovan tako imenovani model zasebnosti z opredelitvijo poglavitnih deležnikov in odnosi med njimi. Sledi zaključek s poglavitnimi poudarki.

2. Teoretični in normativni okvir konceptov zasebnosti in varstva osebnih podatkov

2.1. KLJUČNI SLOVENSKI IN EVROPSKI PREDPISI TER NJIHOVA VSEBINA IN RAZMERJA

Pravni vidik razumevanja predmetnih pojmov je ključen, da se lahko nadalje razpravlja o bolj ali manj učinkovitem varstvu pravic zasebnosti in VOP oziroma transparentnosti in IJZ. Ker je Slovenija članica EU, so bili poleg slovenskih analizirani tudi evropski predpisi. To vključuje predvsem Ustavo RS iz leta 1991, Zakon o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ)³ in Zakon o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1),⁴ Listino EU o temeljnih pravicah (2010) in Splošno uredbo o varstvu podatkov (SUVP).⁵ Dalje so v veljavi sektorske posebnosti, kakor tudi specialne skupine odprtih ali varovanih podatkov (na primer tajni podatki), vendar se je analiza zaradi sistemskega pristopa osredinila na navedene splošne vire. Najprej je treba poudariti, da hierarhija rabe teh predpisov ni povsem jasna, kar že na prvi pogled vodi v sklepanje o posledični nejasnosti pravil za posamezen primer.⁶ Načeloma sicer velja, da se pri varstvu pravic tako zasebnosti kot tudi VOP ali IJZ primarno uporabi področni zakon, če vsebuje specifike za posamezno področje v skladu s temeljnimi načeli EU in Ustave, sledi neposredna raba morebitnih evropskih uredb, kot je SUVP in nato slovenska zakonodaja. V okviru slednje pa so različna stališča, ali so določbe o varstvu ali razkritju podatkov v posamezne vrste postopkih specialne glede na ZVOP ali ZDIJZ ali sta ta dva zakona kot leges speciales nadrejena, na primer glede na ZUP v upravnih postopkih.

Glede temeljnega vprašanja o razmerju med zasebnostjo in VOP je ključna načelna vzporedna ureditev obeh konceptov in povezanih pravic tako v EU kot tudi pri nas. Uveljavitev Listine o temeljnih pravicah EU (v nadaljevanju: Listine EU) je od leta 2010 v EU s seboj prinesla samostojno urejanje temeljne pravice do varstva osebnih podatkov po 8. členu Listine EU ter samostojno urejanje pravice do zasebnega in družinskega življenja po 7. členu Listine EU. Ker sta pravici VOP in pravic(e) zasebnosti urejani ločeno, očitno obstaja razlika med obema, saj če bi si bila koncepta podobna v vseh pogledih, ju ne bi bilo treba ločeno normirati in zagotavljati. Listina EU zagotavlja pravico do varstva osebnih podatkov samostojno in ločeno, druge mednarodne pogodbe pa tega ne zagotavljajo. Na evropski ravni je treba dodati, da Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) podobnega določila, kot ga najdemo v Listini EU glede pravice do VOP, nima izrecno, čeprav praksa ESČP argumentira odločitve širše (kot je predstavljeno v nadaljevanju).

Dvojnost zasebnosti in VOP enako kot po Listini EU izhaja iz primerjave med 35. in 38. členom Ustave RS,⁷ saj je varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic urejeno ločeno od VOP. S tega vidika je takoj razvidno, da različni predpisi, analize, strokovna literatura kot tudi drugi številni dokumenti konceptov zasebnosti in VOP niti ne obravnavajo kot soznačnici, niti kot samostojna in popolnoma ločena koncepta. Tudi sodna praksa tako Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) kot tudi Sodišča Evropske unije (SEU) kaže prav prek sklica na merodajne evropske predpise na številne podobnosti med zasebnostjo in VOP. Toda hkrati je treba upoštevati tudi njune temeljne razlike, predvsem z vidika razsežnosti obeh (skupkov) pravic in njunih omejitev.⁸

Osebni podatki se morajo po 8. členu Listine EU in 38. členu Ustave RS obdelovati pošteno, za določene namene in na podlagi privolitve prizadete osebe ali na drugi legitimni podlagi, določeni z zakonom, vsakdo pa ima pravico dostopa do podatkov, zbranih o njem, in povezane pravice (na primer da se ti podatki popravijo, kar določajo področni zakoni, SUVP in nacionalni ZVOP). Po Listini EU in SUVP ter ZInfP je še pomembno poudariti, da spoštovanje teh pravil nadzira neodvisen organ, tj. apolitičen, ne na vlado oziroma posamezno ministrstvo znotraj izvršilne veje oblasti vezan organ, torej državni organ sui generis, kot je v RS Informacijski pooblaščenec.

Na področju VOP je sicer zelo pomembna SUVP, ki je začela veljati leta 2016 in se neposredno uporablja v vseh članicah od maja 2018 ter določa pravice in pravne temelje glede VOP. Ker RS še ni uskladila svojega ZVOP-1 iz leta 2004 s SUVP, pa je ta le omejeno uporaben, kar nujno pri nas ustvarja vsaj nekatere dileme, kaj (ne) pride v poštev.⁹ Toda z vidika problematike ločevanja zasebnosti in VOP ni videti, da bi zadevna predpisa pojasnjevala naslovna koncepta, ampak je prej na mestu razlaga, da se pravice VOP, kot so pravica do vpogleda, popravka, izbrisa, prenosa podatkov itd., razumejo kot sestavni del zasebnosti, čeprav se slednji pojem teoretično razume večplastno, kot informacijska, komunikacijska in lokacijska zasebnost.¹⁰

SUVP kot glavni predpis v EU za vse osebne podatke in varstvom zlasti informacijske in delno lokacijske zasebnosti s tem posredno spodbuja vidik krepitve zasebnosti nasploh.¹¹ Zasebnost je univerzalna pravica za vse imetnike osebnih podatkov, VOP pa je odvisno od tega, ali je mogoče posamezen podatek identificirati z določenim posameznikom. SUVP določa, da anonimizirani podatki niso osebni podatki, saj se ne nanašajo na določeno oziroma določljivo osebo oziroma z »informacijami, povezanimi s posameznikom«. Predpisi torej določajo različne pravne poti zaščite bodisi zasebnosti bodisi VOP, sploh glede podatkov, ki ne omogočajo identifikacije.¹² V skladu z določbami 11. člena SUVP, če upravljavec za namene, za katere obdeluje osebne podatke, ne potrebuje ali ne potrebuje več identifikacije posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, upravljavec ni zavezan ohraniti, pridobiti ali obdelati dodatnih informacij, da bi identificiral posameznika. V tem delu je treba opozoriti na kontradiktornost te določbe, saj so osebni podatki, kot jih opredeljuje 1. točka 4. člena SUVP, le podatki, ki se nanašajo na določenega ali določljivega posameznika. SUVP tako ponuja široko, prožno in prilagodljivo opredelitev osebnih podatkov, kar sproža različne razlage glede komponent relevantne verjetnosti identifikacije in relevantnega odnosa med informacijami in posameznikom, kot kažejo spori in sodne odločitve pri nas in širše v praksi.¹³

2.2. REZULTATI PREGLEDA ZNANSTVENE LITERATURE

V raziskavi je bilo preučenih več kot sto različnih znanstvenih del, ki obravnavajo problematiko definicij in razumevanja zasebnosti in VOP, pa tudi razmerja do transparentnosti.¹⁴ Tu kaže izpostaviti opredelitve, ki umeščajo VOP poleg ali kot del zasebnosti in nadalje definirajo raven posameznih pravic znotraj zasebnosti oziroma VOP. Zasebnost in pripadajoče pravice posameznih oseb naslavljajo zasebnost informacij, telesno zasebnost, teritorialno zasebnost in zasebnost komunikacije.¹⁵

Zasebnost je težko zaobjeti, saj ta koncept različne kulture opredeljujejo različno. Vsaka družbena skupnost razume zasebnost na svoj način.¹⁶ Na primer v EU gre za kategorijo ustavnih pravic, v ZDA pa je zasebnost obravnavana bolj kot blago, ki se ga lahko proda ali kupi.

Zasebnost se sicer spreminja s socialno in tehnološko evolucijo v družbi, toda ne glede na to je zasebnost osredinjena na opredelitev (pravic) tistih posameznikov, ki jim je dovoljen dostop do zasebnih informacij, VOP pa je povezano z aplikacijo omejitev tistim osebam, ki bodo do zasebnih informacij dostopale.¹⁷ VOP opredeljuje zaščitne protokole, metode, orodja in procese, ki jih je treba uporabiti, da se zagotovi zasebnost posameznikov. Z drugimi besedami: zasebnost zahteva, da ni posegov v položaj posameznika,¹⁸ VOP pa opredeljuje, kdaj so morebitni posegi (ne)upravičeni ali čezmerni. VOP je tu orodje zagotavljanja pravic(e) do zasebnosti. Zasebnost se tako razlikuje od VOP, saj breme posameznikov temelji na vzpostavitvi zaščitnih mehanizmov, ki zagotavljajo, da podatki ne pridejo v nenamerne roke. Pri VOP gre za mehanizem, pri zasebnosti pa za predpise, ki omogočajo nadzor in regulacijo osebnih podatkov.19 Podobno izhaja iz večine preučenih del. Pojem zasebnosti v tem smislu je krovni koncept zagotavljanja pravne regulacije zaščite varstva osebnih podatkov, ki vključuje procese, v katerih je treba osebne podatke zaščititi pred zlorabo obdelave s strani tretjih oseb.20 VOP je zato mehanizem oziroma legitimacija in pogoji za pravice ter postopke za uveljavljanje predpisov in politik, ki zagotavljajo zasebnost posameznikov.

Sklepno kaže VOP v teoriji opredeliti kot zmožnost zagotavljanja mehanizmov v družbi oziroma pravni skupnosti (običajno državi), ki naj bi zaščitili osebne podatke pred njihovim dostopom s strani nepooblaščenih ali nenamernih posameznikov. Tu zasebnost velja kot pravica posameznika do samostojnega odločanja, kaj bo s svojimi osebnimi podatki počel in komu jih bo razkril.²¹ Zasebnost pa med drugim vključuje tudi opolnomočenje posameznikov s pravicami, da lahko sami, samostojno, sprejemajo odločitve glede ravnanja z lastnimi osebnimi podatki. Glede primerjave VOP z zasebnostjo mora biti razlaga »zasebnega življenja« neomejena; zasebnost tako kot cilj spada v neposredno jedro VOP, kljub razlikam, ki se izkazujejo med obema konceptoma.²² Ob bok temu se lahko VOP pojmuje širše kot zasebnost, saj se prek VOP ščitijo tudi druge sorodne pravice in interesi, kot so svoboda izražanja in svoboda misli, vesti in religije, ter omogoča prost pretok informacij na nediskriminatoren način. Nadalje²³ je zasebnost pojmovana bolj v smeri prepovedi oblasti do posegov v položaj posameznika, VOP pa se razume kot proaktiven mehanizem s komplementarnimi dolžnostmi oblasti in upravljavcev baz podatkov ter uveljavlja- njem pravic posameznika do njih.

Opombe:

* Magister upravnih ved, e-naslov: gr.gregarudolf@gmail.com.

** Univerzitetna diplomirana pravnica, doktorica pravnih znanosti, profesorica za upravno pravo in javno upravo, Fakulteta za upravo Univerze v Ljubljani, e-naslov: polonca.kovac@fu.uni-lj.si.

¹ Uradni list Evropske unije, C 83/389, z dne 30. marca 2010, 2010/C 83/02. O dobri upravi in dobrem javnem upravljanju splošno in po 41. členu Listine EU več v znanstveni literaturi, na primer po D. U. Galetta in drugi, nav. delo; H. C. H. Hofmann in B. C. Mihaescu, nav. delo. Prim. Beneška komisija, nav. delo.

² Več o teh odprtih vprašanjih glej na temelju analize najnovejših virov o zasebnosti v G. Rudolf, nav. delo. Prim. M. Avbelj (ur.), nav. delo., komentar k členom 35 do 38 Ustave RS.

³ Uradni list RS, št. 24/03 in nasl. Glej tudi Zakon o Informacijskem pooblaščencu (ZInfP), Uradni list RS, št. 113/05 in nasl., procesno pa tudi Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, št. 80/99 in nasl., ter Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), Uradni list RS, št. 105/06 in nasl.

⁴ Uradni list RS, št. 86/04 in nasl. Glej tudi predlog ZVOP-2 z dne 30. aprila 2021, , ki naj bi pomenil uskladitev nacionalnega zakona z Uredbo EU. Prim. več o tem tudi v N. Pirc Musar (ur.), nav. delo.

⁵ Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ ES, Splošna uredba o varstvu podatkov, Uradni list EU, št. L 119.

⁶ Več s procesnega vidika in deloma sporne prakse pri nas P. Kovač v N. Pirc Musar (ur.), nav. delo. O neposredni uporabi SUVP recimo v davčnem postopku glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2017 z dne 5. marca 2019. O nadrejenosti procesnega zakona (na primer ZKP) nad ZDIJZ, analogno ZVOP, prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 4/2020 z dne 27. maja 2020, čeprav je dolgoletna praksa Informacijskega pooblaščenca (bila) drugačna.

⁷ Podrobneje v M. Avbelj (ur.), nav. delo, vključno s prakso ESČP in Ustavnega sodišča RS.

⁸ Glej podrobneje J. Kokott in C. Sobotta, nav. delo; D.-U. Galetta in drugi. Prim. N. Pirc Musar (ur.), nav. delo.

⁹ Glej komentar SUVP, N. Pirc Musar (ur.), nav. delo. Ob tem Sloveniji izmed članic EU edini (!) ni uspelo urediti svoje zakonodaje v več kot petih letih, kar je verjetno mešanica strokovnih in političnih razlogov.

¹⁰ O informacijski, komunikacijski in lokacijski zasebnosti glej M. Avbelj (ur.) in N. Pirc Musar (ur.), nav. deli.

¹¹ Več v W. G. Voss, nav. delo.

¹² V. M. Pfisterer, nav. delo. Prim. N. Pirc Musar (ur.), nav. delo, str. 269, kjer je dan poudarek: če osebnemu podatku odvzamemo identifikacijo na določenega ali določljivega posameznika, ne moremo go- voriti o osebnem podatku, temveč le o »podatku«. Enako navajata D. J. Solove in P. Schwartz, nav. delo, ki dodatno opozarjata, da so lahko podatki vezani na določene ali določljive osebe v času zbiranja in nato anonimizirani ali tudi obratno, zato je treba varstvo ali manko le tega po SUVP opredeljevati glede na to, ali in kdaj gre za personalizirane ali anonimizirane podatke.

¹³ Glej recimo sodbo ESČP v zadevi Bernh Larsen Holding As in drugi proti Norveški, št. 24117/08, z dne 14. marca 2013, ki je priznala ustrezne pravice le fizičnim osebam. Prim. N. Purtova, nav. delo. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-40/12 z dne 11. aprila 2013, po kateri se je priznala prostorsko zasebnost po 36. členu Ustave tudi pravni osebi, 38. člen o VOP pa je per definitionem pridržan fizičnim osebam, več v M. Avbelj (ur.), nav. delo.

¹⁴ Cel seznam uporabljenih del, tj. monografi in člankov ter tudi različnih slovarjev ali strateških dokumentov, je razviden v G. Rudolf, nav. delo. Poudarek je bil dan novejšim virom, izdanim po letu 2010, ki so se nanašala na razmerja med naslovnimi koncepti, afi avtorjev pa je bila zelo široka (Evropa, Amerika, Azija).

¹⁵ Glej slovar IAPP, .

¹⁶ Tak poudarek je dan na primer v analizi zakonodaje EU v primerjavi s Korejo, R. Titiriga, nav. delo.

¹⁷ D. Hallinan, M. Friedewald in P. McCarthy, nav. delo.

¹⁸ V pomembnem članku v reviji Harvard Law Review iz leta 1890 sta S. Warren in L. Brandeis, ki je pozneje postal tudi sodnik Vrhovnega sodišča v ZDA, zasebnost slovito opredelila kot »pravico biti puščen pri miru«.

¹⁹ Tako W. G. Voss, nav. delo.

²⁰ Povzeto po G. Chassang, nav. delo; in E. S. Dove, nav. delo.

²¹ Po J. Kokott in C. Sobotta, nav. delo, ki se ukvarja z analizo prakse evropskih sodišč glede na teoretične koncepte in pravila. V istem smislu analizira na primer pravila SUVP o VOP M. Tzanou, nav. delo, češ da gre za zaščito podatkov posameznikov pred njihovo nepooblaščeno rabo oziroma zlorabo.

²² Glej G. G. Fuster, nav. delo. Tako stališče je tudi prevladujoče v praksi ESČP in SEU (glej v nadaljevanju).

²³ O tem med drugim tudi M. Friedewald in R. J. Pohoryles, nav. delo.

Celoten članek je dostopen za naročnike!