TFL Vsebine / TFLGlasnik

Tudi letos je v organizaciji družbe Tax-Fin-Lex d.o.o. in pod strokovnim vodstvom dr. Nine Plavšak ter prof. dr. Renata Vrenčurja potekala dvodnevna konferenca Sodobno obligacijsko pravo 2023. Na dogodku, ki je potekal 15. in 16. marca, je letos sodelovalo kar 12 predavateljev. Osredotočili so se na različne pravne vidike povezane z institutom spremenjenih okoliščin, ki se zaradi gospodarskih gibanj v zadnjem obdobju pojavljajo pri najrazličnejših poslovnih razmerjih. Spodaj je povzetek prispevkov prve sekcije konference, v naslednjem TFL Glasniku pa boste lahko brali o vplivu nove zakonodaje na notarske posle in o najpogostejših vprašanjih, ki se pojavljajo v praksi v zvezi s spremembo cene pri gradbeni pogodbi, kar je bila glavna tema drugega konferenčnega dne. Na portalu Tax-Fin-Lex je na voljo tudi strokovna publikacija Zbornik sodobno obligacijsko pravo 2023, kjer so vse obravnavane tematike še podrobneje predstavljene.

Spremenjene okoliščine

V uvodnem prispevku je dr. Nina Plavšak razložila pomen instituta spremenjenih okoliščin in pravne možnosti pogodbene ureditve razmerij glede spremenjenih okoliščin.

Določba prvega odstavka 112. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) pravi: »Če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke, ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva razvezo pogodbe.« Razveze pogodbe pa ni mogoče zahtevati, če bi morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim lahko izognila oziroma, če bi njihove posledice lahko odklonila (drugi odstavek 112. člena OZ).

Razlog teh pravil je zahteva, da mora stranka okoliščine, ki obstajajo (in so zato predvidljive) že ob sklenitvi pogodbe ustrezno upoštevati pri oblikovanju vsebine pogodbe. Pri uporabi navedenih pravil pa moramo upoštevati, da lahko nastane tudi položaj, da so določene okoliščine (objektivno) nastale že pred sklenitvijo pogodbe, vendar pogodbena stranka, čeprav je ravnala z zahtevano skrbnostjo, zanje izve šele po sklenitvi pogodbe. Ker tudi teh okoliščin ob sklenitvi pogodbe ni mogla ustrezno upoštevati, se lahko sklicuje nanje, čeprav so (objektivno) nastale pred sklenitvijo pogodbe.[1]

Dr. Nina Plavšak je pojasnila, da mora upravičenec zahtevo za razvezo pogodbe uveljaviti sodno. Ta predstavlja enostransko oblikovalno upravičenje, katerega uresničitev povzroči razvezo pogodbe in s tem prenehanje vseh medsebojnih pravic in obveznosti pogodbenih strank. Zahteva za razvezo pogodbe ima vse značilnosti odstopne pravice, ki jo pridobi pogodbena stranka (pogodbi zvesta stranka), če sopogodbenik krši svojo izpolnitveno obveznost (zamuja z izpolnitvijo ali izpolni z napakami). Od odstopne pravice zaradi kršitve pogodbe se zahteva za razvezo pogodbe razlikuje samo po tem, da upravičenec (pogodbi zvesta stranka) odstopno pravico uresniči zunajsodno, njena uresničitev pa začne učinkovati (povzroči razvezo pogodbe) že, ko jo prejme druga pogodbena stranka. Zahtevo za razvezo pogodbe pa mora upravičenec (stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine) uveljaviti sodno z oblikovalnim tožbenim zahtevkom. To pomeni, da začne uresničitev te zahteve učinkovati (povzroči razvezo pogodbe), šele ko postane pravnomočna sodba, s katero je sodišče ugodilo zahtevku za razvezo pogodbe.[2]

Od vložitve tožbe, s katero upravičenec uveljavlja zahtevo za razvezo pogodbe, do pravnomočne odločitve o zahtevku za razvezo, bo navadno preteklo razmeroma dolgo obdobje (najverjetneje dve do pet let). To pomeni, da bo odločitev sodišča o razvezi pogodbe postala pravnomočna praviloma šele po poteku pogodbenega roka za izpolnitev obveznosti stranke, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine. V vmesnem času bo stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, objektivno kršila svojo pogodbeno obveznost (zamujala z izpolnitvijo). Zato bo druga pogodbena stranka lahko zunajsodno uresničila pravico odstopiti od pogodbe zaradi zamude z izpolnitvijo in s tem povzročila razvezo pogodbe in uveljavila dodatne pravice, ki jih pridobi, ko nastane položaj neizpolnitve (morebitno pogodbeno kazen oziroma odškodnino za neizpolnitev). Odstopno pravico lahko pogodbi zvesta stranka (pravno učinkovito) uresniči tudi, če jo je stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine obvestila o teh okoliščina v skladu s 113. členom OZ. Če nastane opisani položaj, preneha interes (pravna korist) pogodbene stranke, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, za zahtevek za razvezo pogodbe zaradi teh okoliščin, saj je razvezo pogodbe povzročila že uresničitev odstopne pravice druge stranke. Hkrati pa bo stranka, ki je uveljavljala zahtevo za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, te iste okoliščine lahko uveljavljala kot razlog za razbremenitev odgovornosti za neizpolnitev po 240. členu OZ (razbremenilne okoliščine).[3]

Pogodbena stranka, ki se je uspešno sklicevala na spremenjene oziroma razbremenilne okoliščine, se s tem razbremeni odškodninske odgovornosti za neizpolnitev. Kljub temu pa mora drugi pogodbeni stranki po petem odstavku 112. člena OZ zaradi pravične, uravnotežene porazdelitve negativnih posledic, ki so jih povzročile okoliščine, za katere ne odgovarja nobena od pogodbenih strank, povrnitvi pravičen (sorazmeren) del (delež) te škode. Dr. Nina Plavšak je poudarila, da moramo pri presoji, kolikšen je ta delež, uravnoteženo upoštevati položaj obeh strank. Zato moramo za presojo položajev uporabiti zlasti ti merili: (1) premoženjske posledice, ki so vsaki od strank nastale zaradi neizpolnitve in (2) premoženjski položaj vsake od strank.[4]

Drugi del predstavitve je bil namenjen predstavitvi pravnih možnosti pogodbene ureditve spremenjenih okoliščin. V skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) so udeleženci (poslovnih) obligacijskih razmerij namreč svobodni pri odločanju, ali bodo vstopili v določeno (poslovno) obligacijsko razmerje, s kom bodo vstopili v to razmerje in kakšna bo vsebina tega razmerja. Nobeno pravilo, urejeno v 112. do 114. členu OZ nima značilnosti prisilnega (kogentnega) pravila. Zato lahko stranki uporabo teh pravil s pogodbo izključita tako, da s posebnimi pogodbenimi pravili drugače uredita svoje medsebojne pravice in obveznosti glede (vseh ali nekaterih) spremenjenih okoliščin.[5]

Tudi pravila OZ o sodni uveljaviti zahteve za razvezo pogodbe niso kogentna. Zato se pogodbeni stranki lahko dogovorita, da ima stranka, ki se sklicuje na (določene ali vse) spremenjene okoliščine, pravico zunajsodno uresničiti odstopno pravico. Pravno možnost zunajsodno uresničiti odstopno pravico lahko povežeta z različnimi pogoji (predpostavkami za pravno učinkovito uresničitev odstopne pravice). Na primer z obveznostjo stranke, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, da drugi stranki hkrati z obvestilom po 113. členu OZ pošlje ponudbo za ustrezno spremembo pogodbe, in da lahko uresniči odstopno pravico šele, če druga stranka v določenem roku te ponudbe ne sprejme. Hkrati se stranki lahko dogovorita tudi, da mora stranka, ki uresniči odstopno pravico zaradi spremenjenih okoliščin, drugi stranki kot odstopnino plačati določen denarni znesek za povrnitev pravičnega dela škode iz petega odstavka 112. člena OZ. Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da se bo višina denarnih obveznosti usklajevala z gibanjem referenčnih cen ali z drugim referenčnim indeksom (npr. indeks rasti cen življenjskih potrebščin, ki ga objavlja Statistični urad RS), po splošnem pravilu, določenem v 115. členu OZ, pa se stranki s pogodbo lahko vnaprej odpovesta tudi sklicevanju na določene (ne vse) spremenjene okoliščine, če to ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja.[6]

Nemožnost izpolnitve

Odvetnik Marko Zaman, iz Odvetniške pisarne Zaman in partnerji d.o.o., je na konferenci pojasnil razmejitev med institutom spremenjenih okoliščin in institutom nemožnosti izpolnitve. Povedal je, da tako institut spremenjenih okoliščin, kot tudi institut nemožnosti izpolnitve predstavljata položaj, pri katerem se lahko pogodbena stranka razbremeni odgovornosti za izpolnitev pogodbene obveznosti. Za položaj naknadne nemožnosti izpolnitve in položaj spremenjenih okoliščin, je značilno, da oba nastaneta v času življenja pogodbe, tj. v času od njene sklenitve do poteka roka za izpolnitev obveznosti. Ključna razlika med obema institutoma pa je v tem, da je dolžnik v primeru spremenjenih okoliščin še vedno zmožen izpolniti svojo obveznost (čeprav je izpolnitev na primer povezana z bistveno višjimi stroški), medtem ko dolžnik v primeru nemožnosti izpolnitve tega ne more več storiti. Kljub navedenemu je po mnenju g. Zamana razmejitev obeh pravnih položajev včasih težka.[7]

Nemožnost izpolnitve nastane takrat, ko dolžnik ne more izpolniti svoje pogodbene obveznosti, to je opraviti izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je s pogodbo zavezal opraviti (239. člen OZ). Poznamo začetno in naknadno nemožnost izpolnitve. Začetna nemožnost izpolnitve nastane takrat, ko izpolnitev ni mogoča že ob sklenitvi pogodbe (35. člen OZ). V tem primeru je takšna pogodba nična, stranka, ki je odgovorna za sklenitev nične pogodbe, pa odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti (91. člen OZ). Če je torej stranka, ki je vedela ali bi (če bi ravnala z ustrezno skrbnostjo) morala vedeti, da je njena izpolnitev nemogoča, kljub temu sklenila nično pogodbo, mora drugi stranki povrniti nastalo škodo. Naknadna nemožnost izpolnitve pa nastane takrat, ko je postala izpolnitev obveznosti ene stranke dvostranske pogodbe nemogoča po sklenitvi pogodbe, bodisi zaradi dogodka za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka ali pa zaradi dogodka, za katerega odgovarja ena ali druga stranka (116. in 117. člen OZ). Takšna (pozneje nastala) nemožnost izpolnitve seveda ne more vplivati na začetno veljavnost pogodbe, zaradi česar OZ v tem primeru predvideva drugačne pravne posledice kot v primeru začetne nemožnosti izpolnitve. [8] Če za okoliščine, ki so povzročile nemožnost izpolnitve, ne odgovarja nobena od strank, hkrati s prenehanjem obveznosti dolžnika (329. člen OZ) pri dvostranski pogodbi preneha tudi obveznost druge stranke (116. člen OZ).

Gospod Zaman je poudaril, da nemožnosti izpolnitve v vsakem primeru povzroči prenehanje nemogoče obveznosti, čeprav za nemožnost izpolnitve odgovarja ena od pogodbenih strank. Če je namreč izpolnitev obveznosti postala nemogoča, potem takšna obveznost ne more biti izpolnjena. Kadar je za nemožnost izpolnitve odgovoren dolžnik, lahko upnik vztraja pri ohranitvi pogodbe v veljavi, če ima za to poseben interes. Upnik bo pri izpolnitvi vztrajal zlasti takrat, ko obstoji nadomestni commodum (nadomestna korist). V tem primeru bo namreč upnik moral svojo obveznost izpolniti, namesto nemožnosti izpolnitve pa bo prejel nadomestni commodum. Ko za nemožnost izpolnitve odgovarja upnik, pa ugasne dolžnikova obveznost, pri čemer dolžnik obdrži svojo terjatev in jo zmanjša le za toliko, za kolikor je imel koristi od tega, ker je bil prost lastne obveznosti (prvi odstavek 117. člena OZ).[9]

Drugače kot pri institutu spremenjenih okoliščin, pri katerem je treba zahtevek za razvezo pogodbe (tj. odstopno upravičenje) uveljaviti sodno, obveznost dolžnika (razen v primeru delne nemožnosti izpolnitve) preneha ipso iure v trenutku, ko nastopi nemožnost izpolnitve in to ne glede na to, ali katera od pogodbenih strank odgovarja za nastanek nemožnosti izpolnitve (odgovornost pogodbene stranke za nemožnost izpolnitve je pravno pomembna zgolj v povezavi z odškodninsko odgovornostjo za nemožnost izpolnitve).[10]

Gospod Zaman je v svojem prispevku predstavil tudi zanimive primere, na podlagi katerih so udeleženci spoznali, kako pomembno je, da se stranki vnaprej zavedata možnosti, da bo v dlje časa trajajočem razmerju prišlo do nekih nepredvidljivih okoliščin in da jih je smiselno vnaprej urediti s pogodbo. Kot pravila iz 112. do 114. člena OZ, ki urejajo razvezo ali spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, tudi pravila o začetni ali naknadni nemožnosti izpolnitve nimajo pravne narave kogentnega pravila, zaradi česar lahko pogodbene stranke ta pravila v celoti ali delno uredijo drugače.

Spremenjene okoliščine in pogodbe o dobavi energentov

V zvezi s pretresi na trgu energentov, ki so sledili začetku vojne v Ukrajini, je odvetnik dr. Dušan Mitrovič predstavil vse vidike spremenjenih okoliščin pri pogodbi o dobavi električne energije in zemeljskega plina. Uvodoma je pojasnil, da se s pogodbo o dobavi energenta, ki je po svoji naravi prodajna pogodba, dobavitelj zaveže dobavljati, odjemalec pa prevzemati posamezno vrsto energenta, na primer električne energije ali zemeljskega plina. Z gospodinjskimi in malimi poslovnimi odjemalci so pogodbe o dobavi praviloma sklenjene za nedoločen čas, s poslovnimi odjemalci pa za določen čas. Dobavitelji na podlagi historičnih podatkov, dolgoročnih pogodb in tržnih predvidevanj energente na veleprodajnem trgu v pretežnem delu zakupijo vnaprej (dejansko se vnaprej dogovorijo o ceni in količinah, plačilo pa se izvede ob sami dobavi). Gre za terminske posle, s katerimi dobavitelji zmanjšujejo tveganja volatilnosti energetskega trga. Le v manjšem delu, kjer gre za odstopanja od predvidevanj, dobavitelji energente na veleprodajnem trgu oziroma na borzah energentov kupujejo sproti po ti. SPOT cenah (poimenovanje preneseno iz angleščine, ker gre za nakupe on the spot).[11]

V letu 2022 je neposredno in posredno zaradi vojne v Ukrajini prišlo do negotovih in ekstremnih razmer na energetskem trgu, zaradi katerih posamezni dobavitelji na veleprodajnem trgu niso izpolnili ali niso mogli izpolniti svojih obveznosti do slovenskih dobaviteljev. Prišlo je torej do primerov, ko so na eni strani slovenski dobavitelji na veleprodajnem trgu ostali brez energentov, ki so jih imeli vnaprej zakupljene za potrebe dobave slovenskim odjemalcem. Na drugi strani pa so bili sami s pogodbami o dobavi zavezani te energente dobaviti odjemalcem. Dr. Mitrovič je poudaril, da sta električna energija in zemeljski plin generični stvari oziroma stvari, določeni po vrsti, v smislu 330. člena OZ. S tem, ko dobavitelju na veleprodajnem trgu prodajalec ne dobavi energenta, dobaviteljeva obveznost dobave nasproti odjemalcu ne postane nemogoča in ne preneha – ne gre za nemožnost izpolnitve (330. člen OZ). Dobavitelj mora v skladu s tem na veleprodajnem trgu energentov opraviti kritni kup nadomestne količine energentov.[12]

Razlika na veleprodajnem trgu med vnaprej dogovorjeno ceno leta 2021 in SPOT ceno energenta v letu 2022 je bila 1000 % (električna energija) oziroma več kot 1500% (zemeljski plin). Dobavitelji bi nadomestne količine električne energije in zemeljskega plina v določenih obdobjih leta 2022 torej na trgu sicer lahko kupili, a po 1000 % oziroma celo 1500 % višjih cenah na enoto, v primerjavi s cenami, po katerih so leta 2021 ali v letih pred tem, s terminskimi posli zakupili energente za dobave odjemalcem v letu 2022. Vstopni strošek nakupa energentov na veleprodajnem trgu bi se za dobavitelje torej drastično povišal. Opisana situacija je z vidika obvladovanja tveganj za dobavitelje pravno in poslovno nevzdržna, zato je pri dobaviteljih logično sledil tudi razmislek glede možnosti prenehanja pogodbenih obveznosti dobave v razmerju do odjemalcev.[13]

Predpostavke za uresničitev pravice odstopiti od pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (prvi in drugi odstavek 112. člena OZ) lahko razvrstimo tako: (i) čas nastanka; (ii) neobvladljivost; (iii) posledice spremenjenih okoliščin za izpolnitev. Glede časa nastanka je za opisane primere značilno, da je do ne-dobave vnaprej zakupljenih energentov in porasta cen prišlo po tem, ko so imeli dobavitelji že sklenjene pogodbe o dobavi z odjemalci. Zato se lahko predpostavi izpolnjenost pogoja časa nastanka iz prvega in tretjega odstavka 112. člena OZ.[14]

Še posebej na teritoriju Evrope je vojna izredni dogodek, ki pomembno presega vsakršno običajno poslovno tveganje na trgu energentov. Ker je vojna šolski primer dogodka, ki je izven sfere pogodbenih strank in katerih posledic stranki ne moreta obvladati, je dr. Dušan Mitrovič zaključil, da je tudi pogoj neobvladljivosti izpolnjen.[15] Dobavitelji bi se po 112. členu OZ lahko uspešno sklicevali na spremenjene okoliščine, če bi poleg prej navedenih pogojev izkazali tudi, da je zaradi teh okoliščin izpolnitev njihove obveznosti otežena ali da zaradi njih ne morejo doseči namena pogodbe. Obseg teh posledic pa bi moral biti takšen, da pogodba o dobavi očitno ne bi več ustrezala pričakovanjem pogodbenih strank in bi jo bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi takšno, kakršna je. Če je dobavitelj pogodbo v razmerju do odjemalca lahko izpolnil le tako, da je nadomestno energijo kupil po ekstremno visokih cenah in s tem utrpel znatno izgubo, potem ni mogel doseči namena pogodbe. Glede na eksplozivno razliko v cenah bi bil obseg posledic zelo verjetno takšen, da pogodba o dobavi očitno ne bi ustrezala pričakovanjem strank in bi jo bilo s takšno vsebino nepravično ohraniti v veljavi. Izkaže se torej, da bi bil izpolnjen tudi zadnji pogoj za uveljavljanje pravice zahtevati razvezo pogodbe iz 112. člena OZ.[16]

Kljub temu da v času energetske krize lahko pride do spremenjenih okoliščin v smislu 112. člena OZ, je g. Mitrovič opozoril, da je lahko ta institut v praksi nefunkcionalen. Ker se možnost zahtevati razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin lahko uveljavlja le sodno, bo namreč pravnomočno sodno razvezo pogodbe praviloma prehitel zunajsodni odstop odjemalca zaradi dobaviteljevih kršitev pogodbenih obveznosti. Poudaril je, da je za primer spremenjenih okoliščin na trgu energentov ključno, da je dobaviteljeva možnost odstopa dogovorjena v sami pogodbi o dobavi, skupaj z okvirnimi merili za obstoj spremenjenih okoliščin in predpostavkami za učinkovanje odstopa od pogodbe. Pri pogodbah o dobavi energentov bi dobavitelji v vzorce pogodb z različnimi skupinami odjemalcev tako lahko vključili pravico do zunajsodnega odstopa od pogodbe v primerih, ko bi kljub skrbnemu ravnanju na veleprodajnem trgu ob bistvenih spremembah tržnih razmer pogodbe do odjemalcev lahko izpolnili le z znatnimi izgubami.[17]

Sprememba cene pri podjemnih pogodbah, ki nimajo značilnosti gradbene pogodbe

Odvetnica dr. Anita Napotnik je na konferenci predstavila možnosti spremembe cene pri podjemnih pogodbah, ki nimajo značilnosti gradbene pogodbe. Kot najbolj tipični podjemni pogodbi, ki sta podobni gradbeni pogodbi, je omenila pogodbe o dobavi in montaži industrijske/investicijske opreme (inženirskih objektov) in določene koncesijske pogodbe. Gradbenim pogodbam podobne so tudi nekatere pogodbe, ki jih izvajalci gradbenih del sklepajo s podizvajalci (na primer pogodba s podizvajalcem strojnih instalacij pri gradnji stanovanjske soseske) in koncesijske pogodbe, zlasti koncesijske pogodbe za gradnje in koncesijske pogodbe za storitve.

Da bi bilo sklepanje takšnih pogodb čim lažje so razne mednarodne organizacije in strokovna združenja izdala modelne pogodbe ali splošne pogoje, katerih uporaba je priporočena pri sklepanju tovrstnih pogodb (npr. FIDIC pogodbe (rumena in srebrna knjiga), modelne pogodbe mednarodne trgovinske zbornice ICC84, Splošni pogoji za dobavo in montažo industrijske opreme in strojev pri uvozu in izvozu, ki jih je izdala UN-ECE85, NEC4 – modelna pogodba o inženirskih storitvah). Za koncesijske pogodbe niso sprejete posebne modelne pogodbe, vendar pa njihovo vsebino določa in ureja Zakon o nekaterih koncesijskih pogodbah (ZNKP).[18]

Dr. Anita Napotnik je razložila, da je osnovna, skupna značilnost obravnavanih pogodb, tudi gradbene, dejstvo, da so to podjemne pogodbe. To pomeni, da se izvajalec (prevzemnik) zaveže opraviti določen posel v obsegu in na način, kot je določeno s pogodbo in po pravilih stroke, s skrbnostjo strokovnjaka. V primeru pogodb, ki so podobne gradbenim, je to posel, ki je podoben gradbenemu poslu, pa vendar ni (čisti) gradbeni posel, čeprav ima nekatere njegove značilnosti.[19]

Glede na to, da so obravnavane pogodbe trajnejšega značaja lahko pride do takšnih spremenjenih okoliščin, ki lahko bistveno vplivajo in otežujejo izpolnitev pogodbenih obveznosti strank – tako naročnika/koncedenta kot tudi izvajalca/koncesionarja. Značilnost teh pogodbenih razmerij, enako kot pri gradbeni pogodbi, pa je, da pogodbeni stranki želita kljub spremenjenim (oteženim) okoliščinam pogodbo obdržati v veljavi in jo izpolniti. Običajno gre pri pogodbah o dobavi investicijske opreme, strojev, za takšne posle, kjer je izdelek že načrtovan (dizajniran, sprojektiran) za točno določeno stranko. Zato je tudi težje ali nemogoče to napravo, stroj (ali celo postrojenje) prodati komu drugemu. Neizpolnitev takšne pogodbe ni v interesu nobene stranke. Namen naročnika, ki je sklenil pogodbo o dobavi določene investicije opreme (inženirskega objekta) je, da bo ta naprava delovala in ni zainteresiran, da odstopi od pogodbe in ima tako imenovano »nasedlo investicijo«. Tudi pri koncesijskih pogodbah ni interes strank, da razvežeta pogodbo ob spremenjenih okoliščinah, saj želita uresničiti poslovni interes in se izogniti temu, da bi bil zaradi razveze pogodbe prizadet javni interes. Koncedent tako ne želi odstopiti od koncesijske pogodbe o rednem in investicijskem vzdrževanju in s tem tvegati, da bodo ceste nevzdrževane in posledično celo nevarne za promet. Prav zaradi varovanja javnega interesa je v nekaterih koncesijskih pogodbah, ki se sklepajo za opravljanje javne gospodarske službe, določeno, da koncesionar kljub spremenjenim okoliščinam, ne sme odstopiti od pogodbe in mora izpolnjevati svoje obveznosti.[20]

Da bi se zagotovilo, da se bo pogodbeni (poslovni) namen pogodbenih strank vseeno uresničil, so se v praksi izoblikovale različne pogodbene klavzule. S temi prilagoditvenimi klavzulami stranke že vnaprej določijo, kako se njihove izpolnitvene dolžnosti lahko ali morajo spremeniti, če se pojavijo določene okoliščine. Običajno se dogovorijo o razlogih, ki so lahko povod tega spremenjenega ravnanja, načinih, kako se te klavzule uveljavijo, posledicah.[21]

Glede nepričakovanih okoliščin so najbolj tipične klavzule o višji sili (force major). Te klavzule običajno določajo kakšni so dogodki, okoliščine, ki jih lahko štejejo kot višjo silo (včasih so primeroma našteti), kako morajo stranke ravnati, če se te okoliščine pojavijo in kakšne so posledice. Kot pripomoček pri oblikovanju pogodbene klavzule o višji sili je zelo dobrodošel model, kot ga predlaga Mednarodna trgovinska zbornica (ICC). Prav pandemija COVID 19 je to zbornico vzpodbudila, da je pripravila nov model pogodbene klavzule tako, da se tudi v primeru epidemije stranke lahko avtomatično sklicujejo na višjo silo. Glede pričakovanih spremenjenih okoliščin so pogoste (in tudi priporočljive) klavzule, ki opredeljujejo tveganja, ki so jih posamezne stranke dolžne nositi. S temi klavzulami se opredelijo tveganja, za katere stranke ob podpisu pogodbe ocenjujejo, da se lahko realizirajo ali pa ne (ne gre torej za neke povsem nepredvidene okoliščine). Če se tekom izvrševanja pogodbe pojavijo okoliščine, ki pomenijo uresničitev katerega od navedenih tveganj, se stranka, ki je tveganje prevzela, ne more sklicevati na spremenjene okoliščine.[22]

Dr. Anita Napotnik je ob zaključku pojasnila še pomen in vrste različnih pogodbenih mehanizmov za prilagoditev cene. Pri trajnejših pogodbenih razmerjih, kjer se bodo dobave ali storitve izvrševale v daljšem časovnem obdobju in zlasti, če gre za mednarodne posle, je namreč realno pričakovati, da lahko pride do okoliščin, ki bodo vplivale na ceno. Pogoste so valutne klavzule, s katerimi se znesek v pogodbi izrazi oziroma veže na neko tujo valuto ali plemenito kovino (na primer zlato – zlate klavzule). S takšno klavzulo se pogodbeni stranki zaščitita pred morebitnim naglim razvrednotenjem ali krepitvijo domače valute. Za zaščito pred inflacijo so v uporabi inflatorne klavzule. Kadar pa gre za dobave in storitve, kjer je cena sestavljena iz različnih (kalkulativnih) elementov, stranke v pogodbi dogovorijo tudi tako imenovane indeksne klavzule (imenovane tudi stroškovne klavzule).[23]

Več o uveljavljanju pogodbenih klavzul, možnostih sodnih prilagoditev cen in smiselni uporabi posebnih pravil, ki veljajo za gradbene pogodbe v primerih zvišanja cen zaradi spremembe elementov cene lahko preberete v Zborniku sodobno obligacijsko pravo 2023.

Več fotografij si lahko ogledate na našem Facebook profilu!

 Opombe:

[1] Dr. Plavšak, Nina, Pomen instituta spremenjenih okoliščin in pravne možnosti pogodbene ureditve razmerij glede spremenjenih okoliščin, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 12.

[2] Dr. Plavšak, Nina, Pomen instituta spremenjenih okoliščin in pravne možnosti pogodbene ureditve razmerij glede spremenjenih okoliščin, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 22.

[3] Dr. Plavšak, Nina, Pomen instituta spremenjenih okoliščin in pravne možnosti pogodbene ureditve razmerij glede spremenjenih okoliščin, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 22.

[4] Dr. Plavšak, Nina, Pomen instituta spremenjenih okoliščin in pravne možnosti pogodbene ureditve razmerij glede spremenjenih okoliščin, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 24.

[5] Dr. Plavšak, Nina, Pomen instituta spremenjenih okoliščin in pravne možnosti pogodbene ureditve razmerij glede spremenjenih okoliščin, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 25.

[6] Dr. Plavšak, Nina, Pomen instituta spremenjenih okoliščin in pravne možnosti pogodbene ureditve razmerij glede spremenjenih okoliščin, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 27-29.

[7] Zaman, Marko, Razmejitev med institutom spremenjenih okoliščin in institutom nemožnosti izpolnitve, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 38.

[8] Zaman, Marko, Razmejitev med institutom spremenjenih okoliščin in institutom nemožnosti izpolnitve, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 30-31.

[9] Zaman, Marko, Razmejitev med institutom spremenjenih okoliščin in institutom nemožnosti izpolnitve, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 37.

[10] Zaman, Marko, Razmejitev med institutom spremenjenih okoliščin in institutom nemožnosti izpolnitve, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 33.

[11] Dr. Mitrovič, Dušan, Spremenjene okoliščine in pogodbe o dobavi energentov, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 40.

[12] Dr. Mitrovič, Dušan, Spremenjene okoliščine in pogodbe o dobavi energentov, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 41.

[13] Dr. Mitrovič, Dušan, Spremenjene okoliščine in pogodbe o dobavi energentov, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 41-42.

[14] Dr. Mitrovič, Dušan, Spremenjene okoliščine in pogodbe o dobavi energentov, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 43.

[15] Dr. Mitrovič, Dušan, Spremenjene okoliščine in pogodbe o dobavi energentov, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 44.

[16] Dr. Mitrovič, Dušan, Spremenjene okoliščine in pogodbe o dobavi energentov, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 45.

[17] Dr. Mitrovič, Dušan, Spremenjene okoliščine in pogodbe o dobavi energentov, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 46-47.

[18] Dr. Napotnik Anita, Sprememba cene pri (podjemnih) pogodbah, ki nimajo značilnosti gradbene pogodbe, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 50.

[19] Dr. Napotnik Anita, Sprememba cene pri (podjemnih) pogodbah, ki nimajo značilnosti gradbene pogodbe, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 50.

[20] Dr. Napotnik Anita, Sprememba cene pri (podjemnih) pogodbah, ki nimajo značilnosti gradbene pogodbe, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 51.

[21] Dr. Napotnik Anita, Sprememba cene pri (podjemnih) pogodbah, ki nimajo značilnosti gradbene pogodbe, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 52.

[22] Dr. Napotnik Anita, Sprememba cene pri (podjemnih) pogodbah, ki nimajo značilnosti gradbene pogodbe, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 53.

[23] Dr. Napotnik Anita, Sprememba cene pri (podjemnih) pogodbah, ki nimajo značilnosti gradbene pogodbe, Zbornik Sodobno obligacijsko pravo 2023, str. 53-54.