TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije U 1525/2020-32 z dne 21. 4. 2022, se spremeni tako, da se glasi:

◦ Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana, št. 352-125/2019-14 z dne 12. 2. 2020, odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

◦ V ponovnem postopku je dolžna tožena stranka ponovno odločiti o razlastitvi v sporni zadevi. Pri odločanju je dolžna uporabiti določbe Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) in sicer tako, da:

- 1. mora pri odločanju o uvedbi razlastitvenega postopka (200. člen ZUreP-2) po uradni dolžnosti preveriti, ali je ponudba, vročena razlastitvenemu zavezancu in priložena zahtevi za uvedbo razlastitvenega postopka, ustrezala zahtevam iz 197. člena ZUreP-2, v okvirih ki izhajajo iz te sodbe;

2. ne sme uporabiti Odloka o kategorizaciji občinski cest, ki ga je sprejela Mestna občina Ljubljana, v delu, ki se nanaša na sporne nepremičnine, da bi na njegovi podlagi ali na podlagi dejstev prometa, ki se odvija na tako kategorizirani cesti prek navedenih nepremičnin, utemeljevala obstoj konkretne javne koristi za razlastitev.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 1.263,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

III. Stranka z interesom Mestna občina Ljubljana sama trpi svoje stroške upravnega spora na obeh stopnjah.

Zakonito sestavljeno ponudbo je moral razlastitveni upravičenec posredovati razlastitvenemu zavezancu v taki obliki in s takimi sestavinami, da se je ta lahko prepričal, da je skladna z zakonom. Res je sicer, da Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) ni izrecno določal, da bi moralo biti navedeni ponudbi priloženo cenitveno poročilo, ki je bilo skladno z zakonom podlaga za njeno izdelavo, vendar pa ni jasno, kako bi v odsotnosti tega poročila razlastitveni zavezanec sploh preveril navedene vidike pravilnosti ponudbe. Na to je morala paziti tožena stranka ob uvedbi razlastitvenega postopka po uradni dolžnosti, saj je drugi odstavek 199. člena ZUreP-2 izrecno določal, da je bilo zahtevi za razlastitev treba priložiti tudi ponudbo iz 197. člena tega zakona, torej zakonito sestavljeno ponudbo, ki je vsebovala vse sestavine, ki jih je določal zakon. S tem je bila torej določena formalna sestavina vloge, brez katere zahteve za razlastitev ni bilo mogoče obravnavati (66. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)).

Prav tako je morala tožena stranka ugotoviti tudi, da je bila razlastitvenemu zavezancu z zakonom skladna ponudba posredovana pravočasno (glej tudi prvi odstavek 199. člena ZUreP-2). Po drugi strani je imel formalni preizkus svoje meje. Tako pristojni upravni organ ni bil dolžan glede zakonitosti vsebine ponudbe presojati več od tega, kar je zahteval ZUreP-2 v 197. členu in je moralo biti izpolnjeno že v razmerju do razlastitvenega zavezanca.

Če je bil pogoj za razlastitev tudi ugotovljen obstoj javne koristi, ki je temeljila na lastništvu drugih zemljišč s strani razlastitvenega upravičenca, sta morala biti tako lastništvo kot tudi javna korist dokazana že ob izdaji odločbe o razlastitvi. Naknadno pridobivanje takih zemljišč po koncu razlastitvenega postopka na prvi stopnji odločanja morebitne nezakonitosti izdane odločbe ne more sanirati.