TFL Vsebine / TFLGlasnik

TFL Glasnik:
Ste odvetnica, doktorica prava, novinarka in nekdanja informacijska pooblaščenka, strokovnjakinja za dostop do podatkov javnega značaja, novinarka. Poimenovala bi vas nadenergijska oseba. Zanima me, na kaj ste v vaši karieri najbolj ponosni.

Nataša Pirc Musar:
Če sem čisto iskrena, na informacijskega pooblaščenca. To je bil izziv, ustvarjati tako pomemben organ, ki postaja vse pomembnejši zaradi vpetosti vsakdanjega življenja v sodobne informacijske tehnologije. Bil je izziv iz nič narediti v Evropi in svetu prepoznaven organ. Sicer nisem bila prva pooblaščenka, to je bil Igor Šoltes, vendar zgolj pol leta, ker je potem bil imenovan za predsednika Računskega sodišča.

Pa ne samo zato, ker mi je bil izziv postaviti institucijo na noge, ampak tudi zato, ker me je ves ta čas dela osebno obogatil. Moderna beseda je virus ‒ ta organ me je okužil in ni več cepiva, ki bi lahko ta virus odnesel iz mojega telesa. Živim s tem, spremljam tehnologije, rada jih imam; res je, da sem pravnica, vendar tudi na področju IT nisem analfabet. Poskušam razumeti tudi sodobne tehnologije, kar mi je pač velik izziv, in na ta del moje kariere sem definitivno zelo ponosna.

Druga točka je moje novinarsko delo, ki me je naredilo takšno, kakršna sem: komunikacijsko okretna, pogovorljiva, to mi je dala moja prva služba. Recimo, da je bilo novinarstvo moja prva ljubezen.

TFL Glasnik:
Zaradi aktualnosti se uvodoma ne morem izogniti vprašanju o objavi plač zaposlenih v policiji. Pojasnite, zakaj ta objava z vidika varstva osebnih podatkov ni sporna, kot pravite, sporna pa naj bi bila zaradi nekaterih drugih razlogov.

Nataša Pirc Musar:
Dolgo sem na Twitterju in nikoli prej še nisem dobila toliko vsebin na moj račun kot ob tej zadevi. Ker sem strokovnjakinja z obeh področij, varstva osebnih podatkov in dostopa do informacij javnega značaja, znam pač pogledati obe plati medalje in sem to podrobno preučila. Mnogim, ki so debatirali z menoj na družbenih omrežjih, sem dejala: leta 2004 smo dobili enega boljših zakonov o transparentnosti na svetu in od takrat je slehernemu jasno, da plače v javnem sektorju niso tajne – to smo prerasli, vsaj upam, da je tako. Večkrat sem tudi poudarila, da me izrazito moti, da se v demagoško političnih temah jaha na plačah; zakaj nas je sram naših plač? Zakaj postrani gledamo ljudi, ki dobro zaslužijo? Tega nikakor ne morem sprejeti in sem mislila, da bo od leta 2004 do danes tudi ta zakon nekaj pripomogel k spremembi miselnosti.

Skratka: ime in priimek javnega uslužbenca, njegovo delovno mesto in višina bruto plače so javni podatki. Pri tem minister Hojs ni narobe razmišljal in mu dam prav, da takšne stvari objavlja s primernim namenom seveda. Ne dam pa mu povsem prav, da je to naredil zaradi povsem drugih namenov kot jih sicer razberemo iz ZDIJZ. Prvo napako je naredil, da je objavil bruto plače z vsemi dodatki, predvsem zdaj, v času covida, ko vemo, da so v zdravstvu in na policiji prejemali dodatke. Če bi hotel narediti stvar primerljivo po sistemiziranih delovnih mestih, bi moral vzeti osnovno bruto plačo. Iz njegovih izjav pa sem razbrala, da je to naredil, ker je šel v vojno s sindikati. To je nemoralno in nekorektno, ni pa nezakonito.

Kje pa je po mojem mnenju naredil napako in moram to kot pravnica povedati? Vsak dan, ko prelistavam zakone, ko poskušam pomagati svojim strankam, opažam, kako zelo nomotehnično slaba postaja naša zakonodaja. Verjetno lahko uganem tudi razlog, to je hitrost sprejemanja predpisov. Ne zavidam ne vladni službi za zakonodajo ne službi za zakonodajo državnega zbora, ker sta v strahotni časovni stiski. Takrat morda pozabijo vprašati še koga s katerega drugega področja, pozabi se na širino, ki jo moraš vpeljati v predpis. Mislim, da je dve leti tega, kar sem gledala podatke o tem, da gre v Slovenji skozi zakonodajni postopek 300 zakonov na leto – na Norveškem med 20 in 30. Seveda je logično, da zaradi količine predpisov trpi kakovost.

V tem primeru se je zgodilo nekaj, kar je vredno omeniti. V zakonu o sistemu plač se je v javnem sektorju pojavila določba, da so plače javne brez imena in priimka, v 5. odstavku pa piše, da plače niso javne za obveščevalne in varnostne službe. Nato pride leta 2009 nov amandma, ki določi, da so plače z imeni in priimki javne in da se uporablja za javnost podatkov ZDIJZ. To pomeni, da je ta zadnja sprememba povozila vse prejšnje, kar je prav, saj smo si transparentnost uzakonili leta 2004. Ob tem naj se dotaknem tudi razprave na Twitterju: da je policija varnostna služba. Grem brat vse razprave od let 2002 do leta 2009 in pri tem amandmaju ugotovim, da so obveščevalne in varnostne službe izvzete – brez obrazložitve. Ne veš, kaj so mislili oz. želeli doseči s tem amandmajem.

Grem gledat razprave na pristojnih odborih in vidim, da so debatirali zgolj o varnostnoobveščevalnih službah, to sta Sova in vojaška obveščevalna služba, to ni policija, ki je varnostni organ. Tukaj nam jo je nomotehnika spet zagodla, ker imamo zdaj različna tolmačenja. Je pa res, da če bi držal ta 5. odstavek, bi bile vse plače v policiji tajne, v to paradigmo pa ne privolim in ni pravilna. Hudič je v detajlih.

Vsem je kristalno jasno, da ne bomo nikoli razkrili imena in priimka zaposlenega v Sovi, tudi ne plače in tega, kje delajo. Potem pa nastopi 6. odstavek 38. člena zakona ZSPJS, ki napotuje na ZDIJZ, in tam pogledamo, katere izjeme imamo na voljo. Iz pogovora s policisti in novinarji zato danes z gotovostjo trdim, da nedvomno obstajajo določene vrste poklicev, ki si zaslužijo tajnost tudi v policiji. Pri tem mislim, da se je minister Hojs zelo zelo prenaglil, najmanj pri pripadnikih specialne enote policije, in če je razkril med nekaj več kot 8000 zaposlenimi na Policiji zgolj enega, ki ga ne bi smel, gre lahko celo za sum storitve kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov ali morda še kakšnega drugega. Za kakšen komentar več na to temo, bi seveda morala zadevo še bolj podrobno preučiti.

Nisem šla gledat vseh predpisov, ki veljajo za policijo, bi pa vendarle poudarila, zakaj ministru Hojsu to tudi zamerim ‒ ker je s tem naredil veliko škodo državi. Kadar se greš proaktivno transparentnost, ki ni prepovedana, moraš biti za vsak podatek na seznamu stoodstotno prepričan, da je to informacija javnega značaja. Če nisi, boš imel velik problem. Ko enkrat spustiš duhca iz steklenice, ga nikoli več ne spraviš nazaj. Ta trenutek v njegovi ihti je izrazito problematičen – lahko tudi škodljiv.

Upam, da bo informacijska pooblaščenka uvedla inšpekcijski nadzor, ker res upam, da ne verjame ministru Hojsu na besedo. Preglej zadevo, to je osnova nadzornega organa. Jo pa razumem, ker sem tudi sama že na začetku povedala osnovno stališče, da so plače javnih uslužbencev javne.

TFL Glasnik:
Ko sva ravno pri ministru Hojsu, z njim ste že imeli nekaj neposrednih srečanj. Recimo o razlagi obvezne namestitve aplikacije ostani zdrav. Kako se je končalo?

Nataša Pirc Musar:
V nadaljevanju tega ukrepa ni več. Če smo jih prepričali, to cenim.

TFL Glasnik:
Kako ocenjujete trenutno stanje pravne države v Sloveniji?

Nataša Pirc Musar:
Katastrofa. Žal mi je, da moram to reči kot odvetnica in kot pravnica. Enkrat sem že uporabila ta izraz in ga lahko pri vas spet. V preveč primerih se dogaja pravno huliganstvo. Kot pravnico me zaboli srce, ko slišim predstavnike zakonodajne veje oblasti: 'Vi sicer trdite, da je zadeva neustavna, ampak jo bomo sprejeli, pa naj ustavno sodišče odloči ali je ali ni …'

To jim zelo zamerim, to je zelo slabo za pravno varnost. Ne vem, ali si znajo predstavljati, kakšne posledice potegne to za seboj. Vzemiva zadnji primer prisilnega upokojevanja po PKP7. Da lahko delodajalec v soglasju z delavcem odpusti upokojenca. Zadeva seveda roma na ustavno sodišče, ki bo morda odločilo drugače, v vsem vmesnem času bodo morda mnogi izgubili službo, ustavna odločba pa bo veljala od datuma sprejema naprej. Tako se ustvarjajo ti žepi, za katere imam včasih občutek, da so namerni.

Ne zamerite mi, da na tem mestu omenim moj osebni primer, mojo zgodbo z RTV. Prepričana sem, da so vedeli, da delajo narobe, ker so razveljavili sklep, ki je bil zakonito sprejet, jaz pa sem ostala brez direktorskega položaja ‒ danes bom rekla hvala bogu ‒ zdi pa se mi, da se tisti, ki imajo moč, prevečkrat postavijo na pozicijo: to bomo naredili, čeprav vemo, da je narobe, saj bo trajalo tri ali štiri leta, da bo zadeva razveljavljena na sodišču. To se mi zdi res pobalinsko, neodgovorno, nemoralno.

To je tisto, kar je za pravno državo izjemno slabo. Posledice se kažejo na dolgi rok. Ne vem, katero cepivo potrebujemo, da bi zadevo popravili, nisem dovolj pametna. Zadeva se začne in konča pri morali ljudi, ki imajo moč. Tega me je strah. Pa ne samo te desne vlade. Če sem čisto iskrena in kruto realna, zaradi vsega tega, kar se v politiki dogaja, v politiko ne gre več kakovosten kader.

TFL Glasnik:
Dolgo se čaka na sprejem ZVOP-2, Slovenija precej zamuja. Kje smo, kaj bi bilo treba narediti?

Nataša Pirc Musar:
Slovenija je edina članica EU, ki še ni sprejela izvedbene zakonodaje po GDPR, je pa res, da je slednje uredba, ki se jo neposredno uporablja. Največji problem tega, da ZVOP-2 (zakon o varstvu osebnih podatkov op.a.) nimamo, je to, da je pooblaščenec bolj ko ne gol in bos. Večina pooblaščencev v EU po maju 2018, ko je uredba začela veljati, že izreka kar astronomske kazni. Nisem privrženka visokih glob, vem pa, da je ratio uredbe prav ta, da se na evropski ravni izenači možnost izrekanja primerljivo visokih glob v vseh državah članicah.

V Sloveniji je problem, da se pooblaščenec iz razumljivih razlogov ne loteva inšpekcijskih postopkov po uradni dolžnosti, ki bi se jih po GDPR lahko, ker na koncu nima palice. Zdaj nadzirajo tiste stvari, ki še veljajo po ZVOP-1, a je teh malo, zakonodajalec pa jim ne daje priložnosti, da bi bili primerljivo uspešni kot kolegi v Evropi. Danes, ko govoriva, ne vem, v kateri fazi je ZVOP-2, zamujamo skoraj tri leta, lahko nas doleti kazen in upam, da se na ministrstvu za pravosodje zavedajo, kaj ta vakuum prinaša, ne nazadnje tudi za gospodarstvo, ki se je moralo prilagoditi uredbi že maja 2018. Ne razumem, ali ni ljudi ali ni volje, da tega izjemno pomembnega evropskega predpisa še vedno ni v slovenskem nacionalnem pravnem redu.

TFL Glasnik:
In zadnje vprašanje: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Nataša Pirc Musar:
Tako zelo bi si želela, kot Nataša, kot mama sina, ki je že skorajda odrasel, da bi se nehali iti bitke med partizani in domobranci. Zelo me boli, da zastrupljamo našo mladino s temi ostanki preteklosti. V isti sapi, čeprav je to moja dolgoletna želja, s katero se bo poistovetilo veliko Slovenk in Slovencev, bi si želela, da pazimo, kako uporabljamo besede. Predvsem v politiki. Ne vem, ali se zavedamo, kako zelo je besedna nekultura, ki je danes tudi na skrajni levi, bodimo iskreni, škodljiva za dušo družbe. Če so okoli dušic, ki so kolikor toliko v redu, zastrupljene duše – katastrofa! S to nekulturo dialoga prek medijev zastrupljamo vso družbo.

To je nekaj, kar me res boli. Tudi na tem področju, ko govorimo o svobodi izražanja, opažam, da je postala desnica največji zagovornik svobode izražanja, ki je v temelju liberalna pravica. Liberalci opozarjamo, da kako, saj ima svoboda izražanja meje, mora jih imeti. Ali tedaj desnica brani svobodo izražanja zato, da bo lahko govorila, kar koli bo hotela. To me skrbi. In če želijo zagovarjati človekove pravice, naj zagovarjajo vse, parcialnost me napotuje žal na moj prejšnji stavek.

Moja majcena želja je še: spoštovani politiki, prosim, ne uporabljajte diskriminatornih nagovorov, sovražnega govora. Tudi s konkurenco v politiki je mogoče komunicirati na dostojen način. Zdi se mi, da nam tukaj stvari uhajajo iz rok. Otroci to poslušajo, so na družbenih omrežjih. Če sem še malce pikra, pogrešam besedo očeta naroda. Da, gospod Pahor, vam govorim. Ne opravlja vloge, ki bi si jo želela od predsednika. Miriti strasti na obeh koncih in včasih povedati, kaj misliš, ne pa oportunistično in pragmatično zadeve zavijati v celofan. Nismo v situaciji, da bi govorili v celofanu. Resnici je treba pogledati v obraz in reči bobu bob. Ali imam prevelike želje za dedka Mraza?

Verjamem, da jih bodo tisti, ki jih morajo prebrati, prebrali in slišali.