TFL Vsebine / Revija Odvetnik

V prispevkih, ki so bili doslej objavljeni v tej seriji, sem razpravljal predvsem o bolj ali manj idealnem tipu akuzatornega (adversarnega) nepristranskega razsojanja. Pojasnil sem, da je spor v kazenskem postopku umetno ustvarjen in se ga vzdržuje zato, da omogoča dvopolno nasprotno izmenjavo vzajemno izključujočih se hipotez, ki ju zastopata tožilec in obdolženec. Prav tako sem pojasnil, da predstava o razsojanju vključuje prepoved prisile obdolženca, da postane neprostovoljen vir dokazov zoper sebe. Nazadnje sem opozoril, da je procesno sankcioniranje z izločitvijo dokazov, pridobljenih s kršitvijo kateregakoli vidika privilegija zoper samoobtožbo, nujen pogoj racionalnega nepristranskega sojenja. Vendar je treba te široke predpostavke dopolniti. Pogajanja o priznanju krivde (angl. plea barganing) so danes v Združenih državah Amerike že tako razširjena (ta institut se sicer širi tudi v druge jurisdikcije, vključno s slovensko), da se lahko že sprašujemo o smiselnosti razprave o adversarnem sojenju.

The Owl of Minerva (Part 5): Plea Bargaining