TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 76/05) se zavrne. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega do petega odstavka 18. člena ter 20. in 21. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in 4. točke drugega odstavka 62. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96, 29/98, 6/99, 99/01, 60/02, 126/03, 20/04 - ur. p. b., 76/05 in 100/05 - ur. p. b.) se zavrže.

Prva pobudnica kot lastnica zavarovalnice nima pravnega interesa za izpodbijanje določb z vidika interesov zavarovancev, saj izpodbijane določbe v njen interes posegajo le posredno, prek družbe v kateri je delničarka, zato se njen pravni položaj z morebitno ugoditvijo pobudi ne bi spremenil, ampak bi se spremenil pravni položaj družbe, v kateri je ena od lastnic oziroma lastnikov. Taka sprememba bi le posredno vplivala na njen ekonomski položaj, ker bi utegnila prejeti večje dividende ali vplivati na drugačno gospodarjenje z dobičkom v družbi. Sredstva, oblikovana v višini matematičnih rezervacij, so namensko premoženje zavarovalnic, ki ga te lahko uporabijo le za kritje dolgoročnih obveznosti iz zavarovalnih pogodb, torej v korist zavarovancev. Pri izplačilu posameznim zavarovancem je treba zato oceniti, kakšno je bilo njihovo razmerje do teh sredstev. Načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Vsi zavarovanci, ki so bili zavarovani pod pogoji izpodbijane določbe drugega odstavka 19. člena ZZVZZ-H (plačilo enake premije ne glede na trajanje zavarovanja, spol in starost zavarovanca), so bili v razmerju do porabe sredstev matematičnih rezervacij v enakem pravnem položaju, ker so se črpala v primerih kritja stroškov bolezenskega stanja kot zavarovane nevarnosti. Glede na to je treba te zavarovance tako obravnavati tudi pri izračunu in izplačilih teh sredstev ob razgradnji in tudi v tem primeru vračunati enako verjetnost nastopa zavarovalnega primera za vse zavarovance, ne glede na starost. Ta namreč ob nastopu zavarovalnega primera tudi sicer ni bila kriterij za uporabo sredstev rezervacij, ampak je bilo to izključno bolezensko stanje kot zavarovana nevarnost. Druga pobudnica - zavarovanka za dodatno zdravstveno zavarovanje na podlagi svoje zavarovalne pogodbe do izplačila teh sredstev sploh ni bila upravičena, saj so bila sredstva teh rezervacij po prej veljavnih predpisih namenjena zavarovancem v neindividualiziranem stanju na ravni zavarovalnice. Zato je neutemeljen tudi očitek, da je omenjeni način izračuna višine teh sredstev poseg v njeno zasebno lastnino in s tem v 33. člen Ustave, saj njen obseg ni bil določljiv. Izplačila sredstev rezervacij posameznim zavarovancem se izvršijo na podlagi zakona in ne na podlagi zavarovalne pogodbe pobudnice. Pogodbena volja pa na zakonsko ureditev ne vpliva. Pobudnica izpodbija tudi postopek sprejemanja zakona v Državnem zboru, ker je bil ta sprejet po nujnem postopku, in zatrjuje kršitev 1. in 2. člena Ustave. Ustava v 89. členu določa, da Državni zbor sprejema zakone v večfaznem postopku, če s Poslovnikom ni določeno drugače, pravil o tem, kdaj se zakon sprejme po rednem postopku in kdaj po nujnem postopku, Ustava ne vsebuje. Državni zbor je na predlog Vlade v skladu s svojim Poslovnikom pooblaščen sprejeti odločitev o sprejemanju predloga zakona po nujnem postopku. Pri tem gre za oceno dejanskih okoliščin, kar pa ni vprašanje, ki bi ga v skladu s svojimi pristojnostmi lahko presojalo Ustavno sodišče.