TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se delno ugodi tako, da se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, III U 329/2018-17 z dne 20. 2. 2019 razveljavi v I. točki izreka, v II. točki izreka pa v delu, ki se nanaša na znesek v višini upravne kazni, in se zadeva v delu, ki se nanaša na razveljavljeni del sodbe, vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. V preostalem delu se revizija zavrže.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1, na katerega se Upravno sodišče sklicuje, tožbi res ni mogoče ugoditi s hkratno zavrnitvijo zahtevka o uveljavljani pravici. Tožbi zoper upravni akt je namreč mogoče ugoditi na tej podlagi le, če sodišče presodi, da je s protipravnostjo tega akta kršena pravica, o kateri potem sodišče s svojo sodbo odloči samo. Tako stališče izhaja iz določb ZUS-1, ki urejajo pooblastila za odločanje Upravnega sodišča. Iz njih izhaja, da morajo biti za tako določanje izpolnjeni ne le pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1, temveč tudi pogoji iz prvega odstavka 7. člena ZUS-1 (peti odstavek 65. člena ZUS-1). Gre za dva pogoja, ki sta določena kumulativno in omejujeta pooblastila za določanje sodišča v sporu polne jurisdikcije. Prvi pogoj je (tako kot v prvem odstavku 65. člena) ustrezen tožbeni zahtevek. Drugi pa določa, da sodišče v upravnem sporu lahko odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi (v mejah tožbenega zahtevka) le, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma varstva ustavne pravice to potrebno. Zahteva po vsebinskem odločanju o pravici do zamudnih obresti iz narave te pravice sama po sebi ne izhaja. Odločanje o pravici sami, ne da bi bila ta pred tem predmet izpodbijanega akta, tudi iz drugih določb ZUS-1 ne izhaja.

Predmet upravnega spora v obravnavanem primeru je odločitev o zavrženju zahtevka, tj. sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Zato je lahko predmet upravnega spora glede tega le presoja zakonitosti te odločitve, tj. zakonitosti preizkusa procesnih predpostavk in ne pravica, ki jo tožnik uveljavlja z zahtevkom v upravnem postopku, saj o njej z izpodbijanim upravnim aktom ni bilo odločeno po vsebini. V takem primeru tožnikova pravica ne postane predmet upravnega spora niti, če tožnik s tožbo v upravnem sporu sam predlaga odločitev o njej. To pomeni, da je s sodbo, s katero sodišče kljub temu samo odloči o pravici, presežen okvir konkretnega upravnega spora.

Z odločitvijo o pravici do zamudnih obresti, ne da bi bila ta prej predmet izpodbijanega upravnega akta, je torej sodišče samo odločalo o stvari iz pristojnosti upravnega organa.

Pri odločanju o upravni kazni na podlagi 63. člena Izvedbene uredbe št. 809/2014 dokaznih predlogov v zvezi z zatrjevano izključitvijo odgovornosti upravičenca za vključitev neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo, ni mogoče zavrnitvi zgolj na podlagi okoliščine, ki je bila odločilna za ugotovitev, da je znesek neupravičen (v obravnavanem primeru opustitve vložitve zahteve za odobritev spremembe del).