TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Temeljno pravno podlago za odškodninsko odgovornost države do posameznikov daje 26. člen URS. Skladno z njim država odgovarja za škodo, povzročeno s protipravnim ravnanjem njenih organov ali nosilcev javnih pooblastil pri delu ali v zvezi z delom.

Zmotno je pritožbeno stališče, da izgradnja novega viadukta sama po sebi predstavlja nov vir imisij, zaradi česar naj bi zastaranje z rušitvijo starega viadukta začelo teči znova. Ker os prenovljenega viadukta poteka po povsem enaki liniji kot os starega, oziroma ker lega sredinske osi novega viadukta ni drugačna od lege starega, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo vrsto in obseg imisij, ki so obstajale že v času postavitve (prvega) viadukta B. v letu 1967, v primerjavi z vrsto in obsegom imisij po izgradnji novega viadukta v letu 2011.

Tržna manjvrednost nepremičnine zaradi vpliva padanja predmetov na tožnikovo nepremičnino se je torej zmanjšala že ob postavitvi prvega viadukta. Že takrat je tožniku nastala premoženjska škoda zaradi navedene imisije, ki je njen vzrok, zaradi česar je tožbeni zahtevek na plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo iz tega naslova zaradi zastaranja (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ) pravilno zavrnjen. Poleg navedenega ni tožnik niti s stopnjo verjetnosti izkazal nastanka pretekle ali bodoče škode zaradi vpliva naleta in padca vozil z viadukta na nepremičnino. Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, je možnost padca vozila na tožnikovo nepremičnino zanemarljiva oziroma primerljiva z možnostjo naleta vozila v objekt na enaki oddaljenosti v nivoju ceste.