TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pri sklenitvi navidezne pogodbe gre za hoteno in sporazumno neskladnost med voljo pogodbenikov na eni strani in na drugi strani izjavo te volje navzven, namenjeno drugim, da bi pri teh nastala zmotna predstava. Obe stranki torej želita, da simulirani posel nastane le navidezno, na zunaj, zanju pa ne velja. Tožena stranka bi torej morala dokazati, da sta s tožečo stranko želeli obe nekaj drugega in ne tisto, kar sta zapisali.

Sodišče znanja o tem, kakšna so tipična vedenja in ravnanja v določeni stroki ali poklicu, nima, zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da jih je mogoče spoznati le prek izvedenca. Tožena stranka tega dokaza ni predlagala, zato svojih navedb v zvezi s tem ni uspela dokazati. V danem procesnem položaju sodišče torej ni moglo dati zanesljivega odgovora na vprašanje, ali je predmet pogodbe za družbo P., d. d., že a priori brez vsake resne vrednosti. Glede na to, da je tožena stranka glede tega dejanskega vprašanja imela na razpolago dokazne možnosti, a jih po lastni volji ni izčrpala, je uporaba pravila o objektivnem dokaznem bremenu utemeljena.