TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-824/2018/13 (1312-09) z dne 22. 10. 2018 se odpravi in se prošnjama za priznanje mednarodne zaščite prosilcev: 1. A.A., roj. ... v kraju ..., Republika Srbija, 2. B.B., roj. ... v kraju ..., Republika Srbija, oba državljana Republike Srbije, ugodi ter se jima prizna status begunca od dne 22. 10. 2018 dalje.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe tožniku velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Ker odgovor na tožbo po ZUS-1 (38. člen tega zakona) ni obveznost tožene stranke, odločitev toženke, da te možnosti ne bo izkoristila, ne more imeti posledic v smislu izdaje zamudne sodbe po ZPP. Ker niti ZUS-1 niti Procesna direktiva II nimata določb o zamudni sodbi v zadevah mednarodne zaščite, v konkretnem primeru izdaja zamudne sodbe ni mogoča.

Glede na to, da tožnika uveljavljata preganjanje na podlagi pripadnosti osebam LGBTI, pride v takem primeru v poštev razlog za preganjanje iz 4. alineje 1. odstavka 27. člena ZMZ-1 (pripadnost posebni družbeni skupini).

Poročila kažejo, da se nasilje proti LGBTI osebam z leti ne zmanjšuje ter da je veliko diskriminacije v okolju družin LGBTI oseb, prav tako obstaja diskriminacija žrtev tudi s strani pripadnikov policije, predvsem v zvezi z napadi na transspolne osebe pa težko pride do aretacij storilcev. Tožnika torej nedvomno izpolnjujeta zakonski pogoj iz petega odstavka 27. člena ZMZ-1.

Načeloma je možno, da je subjekt preganjanja tudi v zvezi z razlogom pripadnosti določeni družbeni skupini, kot je spolna usmerjenost (lezbičnost), kar je družba pripisala tožnici, in pa transspolnost, kar je (bila) v konkretnem primeru značilnost oziroma lastnost tožnika, nedržavni subjekt, če je možno dokazati, da subjekti iz prve in druge alineje niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem (tretja alineja 24. člena ZM-1).

Fizično in psihično nasilje sta v zakonodaji postavljeni alternativno kot (enakovredno) možni dejanji preganjanja. Tako kot fizično naslilje pa mora biti tudi psihično nasilje "dovolj hudo."

Tako kot v zadevi X Y Z, kjer je Sodišče EU posebej izpostavilo, da morajo nacionalni organi odločiti, ali je treba šteti, da prosilec "dejansko čuti utemejeni strah", je tudi v obravnavanem primeru bistvenega pomena, kako sta tožnika izkazala subjektivno komponento strahu, sodišče pa bo temu dodalo še vidik objektivne komponente (utemeljenosti) strahu. To prepletanje subjektivne in objektivne komponente strahu se odraža tudi v sami definiciji statusa begunca, ki govori ne samo o "utemeljenem strahu", ampak tudi določa, da se oseba "ne more" ali "noče" (zaradi strahu) vrniti v izvorno državo oziroma da "ne more ali zaradi strahu noče izkoristiti zaščite te države".

Če za pravico do verske identitete velja, da jo je mogoče enačiti z absolutno zavarovano pravico, potem je mutatis mutandis treba tudi za pravico do spolne identitete v psiho-socialnem smislu šteti, da ima lahko isto raven zaščite, in če gre za "hudo kršitev" te pravice, takšnemu prosilcu, če izpolnjuje druge pogoje po ZMZ-1, pripada pravica do statusa begunca.

Zaščita žrtev preganjanja zgolj na deklarativni ravni in na ravni predpisov še ne zadovoljuje standarda dejanske in trajne zaščite iz drugega odstavka 25. člena ZMZ-1, če se ti predpisi v praksi ne udejanjajo v takšni meri, da bi bilo to dovolj razvidno iz informacij o izvorni državi mednarodnih nevladnih organizacij in neodvisnih mednarodnih institucij, ki so specializirane oziroma angažirajo specializirane strokovnjake za spremljanje in ocenjevanje stanja na tem področja. Glede tega pa tožena stranka ni odvrnila vsakršnega dvoma ("any doubts"), potem ko sta tožnika predhodno izpolnila svoj del dokaznega bremena ne samo glede individualnih okoliščin, kjer nosita celotno breme, ampak sta predložila tudi informacije o stanju v izvorni državi glede neučinkovite zaščite, ki jih je sodišče v opombah navedlo v prvem razdelku obrazložitve te sodbe, čeprav glede informacij o stanju v izvorni državi breme nosi tudi tožena stranka. V primeru dvoma pa je treba z vidika varstva pravice iz 3. člena EKČP73 oziroma 4. člena Listine v povezavi z mednarodno zaščito uporabiti načelo, da se v dvomu odloči v korist stranke.

Pri obravnavi prošnje za priznanje statusa begunca pristojni organi ne smejo razumno pričakovati, da prosilec za azil v svoji izvorni državi prikriva svojo homoseksualnost ali zadržano izraža svojo spolno usmerjenost, da bi se izognil tveganju preganjanja.

Priznanje statusa begunca je ugotovitveni akt.