TFL Vsebine / TFLGlasnik

1. Uvod

Upravna zadeva je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Šteje se, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v njej vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave zadeve v skladu z 2. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).¹ Pravice, obveznosti in pravne koristi se uresničujejo v predpisanem postopku, sestavljenem iz dejanj, ki se izvajajo po določenem vrstnem redu. V skladu z določbami Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)² je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Glede na dejstvo, da je v prispevku obravnavano pisno strokovno navodilo za odbiranje arhivskega gradiva iz dokumentarnega gradiva (v nadaljevanju: pisno strokovno navodilo)³ z zakonom predpisan akt, bi pričakovali, da je tudi opredeljen pravni značaj takega akta, toda zakonodajalec je to opredelitev izpustil. Z izpustitvijo je ustvaril sicer zakonit, vendar povsem nedoločen eksterni akt, ki nima zahteve po objavi, nima roka za izdajo niti procesnih zahtev, še manj pa pravnega varstva naslovnika.

2. Kratek vpogled v obravnavo aktov z eksternim učinkovanjem

V literaturi lahko zasledimo obravnavo nedoločnosti pravnih pojmov, nedoločnost z zakonom predpisanega akta pa spada v obravnavo zakonitosti in pravne narave aktov uprave. Pravne narave pisnega strokovnega navodila doslej ni nihče neposredno obravnaval, je pa bila problematika zakonitosti in pravne narave aktov uprave že predmet strokovne in znanstvene obravnave.⁴ Splošnim utemeljitvam pravne narave aktov v upravnem pravu sledimo v temeljni literaturi, ki obravnava pravne in upravne akte.

Besedna zveza upravni akt izhaja iz francoskega prava 19. stoletja, ko je upravo podredilo pravu in načelu zakonitosti uprave – acte administratif, ki je postal temeljni instrument delovanja uprave. Teorijo upravnega akta Duguit povezuje s pojmom upravne funkcije in dejanjem upravljanja oziroma uresničevanjem javne službe.⁵ Teorija upravnih aktov v znanstveni literaturi je večinoma del teorije upravnega prava. Čeprav teorija upravnega akta v najširšem pomenu zajame in obravnava vse predpise in akte uprave ter nosilcev javnih pooblastil, je splošno sprejet koncept, v katerem so konkretnost, avtoritativnost in pravno učinkovanje bistveni elementi upravnega akta. Pri opredelitvi upravnih aktov kot izjavnih pravnih dejanj, s katerimi pristojni upravni organi kot nosilci oblasti enostransko ustanovijo, spremenijo ali odpravijo pravice in dolžnosti pravnih subjektov v konkretnih pravnih razmerjih, Pavčnik opozarja na bistvo teh aktov v reševanju nasprotij interesov, med katerimi je udeležen javni interes, ali nasprotje, ki sledi nujnosti dogodkov. Med najbolj tipičnimi upravnimi akti poleg odločb javne uprave poudarja tudi odločbe, ki nastajajo v podjetjih in zavodih, ki niso del javne uprave.⁶ Akte uprave obravnavata tudi Kerševan in Androjna, ko govorita o konkretnih, posamičnih pravnih aktih, ki se nanašajo na določen primer ali primere s ciljem, da povzročijo neposredni učinek v pravicah in obveznostih naslovnika in ne o abstraktnih splošnih aktih, ki vsebujejo pravna pravila obnašanja ter se nanašajo na nedoločeno število naslovnikov ali primerov.⁷ Upravni organi in nosilci javnih pooblastil so pri svojem delu oziroma pri izvajanju pooblastil zavezani načelu zakonitosti in brez podlage v zakonu ali na zakonu temelječih aktov nimajo pravice odločati. Zakonitost aktov uprave se v znanstveni sferi najpogosteje obravnava v luči obstoja ali neobstoja zakonskega pooblastila. Tudi pravna narava akta se presoja glede na funkcije uprave in podeljena javna pooblastila, ki se izvršujejo z izdajanjem splošnih aktov, posamičnih aktov in opravljanjem materialnih dejanj. Za identifikacijo javnih pooblastil in načina izvrševanja funkcij pri splošnih aktih je, kot ugotavlja Pirnat, treba oceniti njihov učinek na javno pravo in naslovnika teh pravil, ne glede na to, ali se z njimi strinjajo in jih sprejemajo.⁸ Posamični upravni akti kot najpogostejši izraz upravne funkcije v konkretnih primerih temeljijo na zakonskem pooblastilu. Enako velja za materialne akte oziroma upravna dejanja in opravila, s katerimi upravni organi in nosilci javnih pooblastil uresničujejo zahteve, upravljavske cilje in izkazan javni interes v predpisih. Ob tem je smiselno omeniti še uporabo prostega preudarka pri upravnopravnem odločanju. Uporaba prostega preudarka je prav tako vezana na vnaprej določena pravila, ki jih je treba upoštevati pri enakovrstnih primerih enako, kar pomeni, da ne podleže subjektivni presoji. Strokovne in znanstvene obdelave problematike upravnih aktov pa ne predpostavljajo obstoja sicer zakonitega, toda v celoti nedoločnega akta.

Akti, ki jih izdajajo arhivi, so povezani s podelitvijo javnega pooblastila. Ker aktom upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil po ugotovitvah Pirnata javnost zaupa kot predpisom9 ter v teh aktih sodna veja oblasti prepozna razloge za odločitev, je pravna narava teh aktov pomembna. To je osnova, pri kateri tudi nastopa sodišče, ko odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika.¹⁰ Izpolnjevanje dveh temeljnih pogojev za opredelitev pravne narave akta – formalnega in materialnega – sta podlaga za obravnavo v upravnem sporu.¹¹ Po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče zavrže tožbo, če ugotovi, da akt ni upravni akt oziroma akt, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu. Vsebina akta, ki se ga lahko izpodbija, je vsebinska odločitev o pravici ali obveznosti (dodelitev ali zavrnitev). Kadar sodišče na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravi upravni akt (ugodi tožbi), vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek.¹² S tem se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani, torej preden je bilo o stvari odločeno.¹³ Namen pravnih sredstev je zagotavljanje zakonitosti, omejitev arbitrarnosti in uravnoteženje pravic. Kerševan in Androjna navajata več načinov uresničevanja pravnih sredstev glede na učinek, rok, pristojnost, upravičenost, izvršljivost.¹⁴ Na podlagi pravnih sredstev se lahko odločba odpravi, razveljavi, izreče za nično ali spremeni. Pomembno je, da so pravna sredstva zakonsko urejena ter da lahko posameznik, ki meni, da je bila odločitev organa v upravnem postopku nezakonita in nepravilna, zahteva pravno varstvo.¹⁵

3. Izhodišče in način obdelave vprašanja nedoločnosti akta

Vprašanje, ki ga obravnavam, je nedoločnost eksternega akta in posledice te nedoločnosti. Problematika pisnega strokovnega navodila ni zgolj nedoločnost nekega akta, ki ga uporablja le stroka, in bi tako nedoločnost panoga prenesla, prav tako to ni le del izvajanja javne službe, temveč poseže v določanje in odločanje o pravicah in obveznostih zavezanca, ki pa z obravnavanim nedoločnim aktom nima zagotovljenega pravnega varstva. Poudarjam tudi – ob dejstvu, da so arhivi zavezani uresničevanju javnega interesa na področju kulture –, da je nedoločnost pisnega strokovnega navodila kot materialno dejanje prostega preudarka, ki najbolj ustreza javnemu interesu, problematična.

Prispevek v prvem delu s teoretično deskriptivno metodo in zgodovinsko razlago predstavi teorijo javnega interesa in razmerje pisnega strokovnega navodila v odnosu do eksplicitnih javnih pooblastil arhivom ter zgodovinski razvoj in vlogo pisnih strokovnih navodil. Drugi del s sistematično metodološko primarno analizo obravnava sedanjo pravno naravo pisnega strokovnega navodila in posledice trenutnega statusa. Teza, ki jo zagovarjam, prispeva ne le kritiki nedoločnosti obravnavanega akta, temveč nagovarja transparentnost javnih pooblastil arhivom, zagotavljanje načela zakonitosti in uresničevanje ciljev javnega interesa v arhivistiki v konkretnih dejanjih.

Nedoločnost pisnega strokovnega navodila ni bila nikoli predmet arhivistične ali pravne obravnave, tako kritične ne in tudi kot poskus upravičenja nedoločnosti ne. Sledeč postopkom, ki jih določa ZUP, in ugotovitvi, da se aktom zaupa, bi obravnavano pisno strokovno navodilo, ki ga izda oziroma pripravi arhiv in ima eksterni učinek, moralo imeti vse lastnosti zaupanja vrednega akta.

4. Teorija javnega interesa, javno pooblastilo in odločanje o pravicah, obveznostih in pravnih koristih

Pravnega instituta javni interes Ustava Republike Slovenije¹⁶ ne določa, vsekakor pa je prisoten v zakonih in tudi v odločbah Ustavnega sodišča, pri čemer se pri opredelitvi javnega interesa zasleduje njegova opredeljivost, stvarna upravičenost in ustavna legitimnost, skladno s tem morajo biti ukrepi sprejeti za doseganje ciljev v javnem interesu primerni in nujni.¹⁷ Teorija javnega interesa pojasnjuje na splošno ureditev zaščite in koristi širše javnosti v odnosu do zasebnega interesa in predpostavlja, da taka ureditev najprej koristi družbi kot celoti oziroma je temelj družbene blaginje. Taka ureditev uporablja pravne instrumente za uresničevanje javnih koristi z najbolj optimalno razporeditvijo sredstev za doseganje ciljev. Uprava potemtakem deluje kot varuh javnega interesa,¹⁸ ne pa tudi kot edini zasledovalec javnega interesa. Javni interes bi lahko razumeli tudi kot posebno pravno načelo, ki pomeni usmerjenost in prizadevanje k njegovemu nastajanju, varovanju in ohranjanju.¹⁹ Teorija javnega interesa zaupa v javni servis oziroma v državno službo, njej nasprotna je teorija javne izbire, ki v osnovi ne zaupa regulatorni funkciji, teorija verodostojne zaveze pa razlikuje med političnimi in izvršilnimi odločitvami. Zato teorija verodostojne zaveze vidi rešitev za preprečevanje oziroma omejevanje morebitnih oportunističnih odločitev v prenosu pristojnosti odločanja na neodvisne regulatorje oziroma avtonomne agencije. Zamisel o prenosu odločevalskih pooblastil na agencijo oziroma drugega nosilca pooblastila, ki je zunaj upravne hierarhije, mora vsebovati predpostavko, da tako institucijo vodijo in so v njej zaposleni strokovnjaki, ki spoštujejo strokovne norme in uporabljajo strokovna znanja pri vsebinski obravnavi zadev, o kateri se odloča. Na drugi strani klasična upravna znanost, ki postavlja v ospredje postopkovno pred vsebinskim odločanjem, krepi postopke obveščanja strank v postopku, dostop do informacij in formalne pritožbene postopke. Prenos javnih pooblastil zunaj upravne hierarhije na eni strani krepi vsebinsko odločanje, na drugi nosilca javnega pooblastila omeji z zahtevo po postopkovnem odločanju.

V slovenskem pravnem redu država lahko del svojih nalog državne uprave prenese na drugega nedržavnega izvajalca z javnim pooblastilom za izvajanje teh nalog.²⁰ Splošno sprejeta opredelitev javnega pooblastila je, da javno oblast izvršujejo subjekti, ki niso del državnega aparata.²¹ Prenos nalog državne uprave je možen v različnih oblikah: izdajanje splošnih aktov, odločanje v posamičnih zadevah v upravnem postopku oziroma izvajanje drugih pooblastil (vodenje uradne evidence, izdaja potrdil, nadzor ipd.), torej kot pravna ali materialna dejanja. Nosilec javnega pooblastila organizacijsko (hierarhično) torej ni del državnega upravnega sistema, funkcionalno pa je njegov del. Bistveno pri tem je, da nosilci javnih pooblastil nastopajo v odnosu do posameznih strank v postopkih kot organi državne uprave. Javni arhivi v Sloveniji - en kot organ v sestavi Ministrstva za kulturo in drugi kot javni zavodi s področja kulture – opravljajo arhivsko javno službo, njihovo delovanje pa vpliva tako na državno in lokalno kot tudi na širšo skupnost. Za razumevanje obsega nalog in problematike narave pisnega strokovnega navodila se je treba poglobiti v obseg in vsebino javne službe ter obseg in vsebino javnih pooblastil.

Temeljni element, ki opredeljuje javni zavod²² – javna služba oziroma zagotavljanje blaga in storitev, ki se v okviru posebne javnopravne ureditve izvaja v javnem interesu in katere namen opravljanja ni ustvarjanje dobička (v pomenu ustvarjanja presežkov prihodka nad odhodki), je pomembno vprašanje ureditve posameznih dejavnosti, katerih izvajanje mora bolj ali manj zagotavljati država.²³ Govorim o enem od modelov obravnave ureditve javnih služb, in sicer tistem, v katerem so javne službe opredeljene kot bistvene dejavnosti, ki morajo ostati zaščitene pred konkurenco zato, da se zagotovi integriteta njihovega izvajanja. Med merili za uvrstitev osebe v javnopravni režim so poleg temeljnih (ustanoviteljstvo, javna dejavnost, javno financiranje, ustanovitveni akt) tudi dodatna merila in med njimi poudarjam javna pooblastila in upravno predpisane postopke poslovanja oziroma dajanja storitev. Javna služba se najpogosteje enači z javnim sektorjem, ki je v domeni države in njenih organov oziroma lokalne skupnosti. Med negospodarske (splošne) javne službe oziroma še bolj konkretno v javno pravni režim spadajo tudi arhivi s svojimi nalogami in pooblastili.

Potreba po tem, da se posamezna naloga izvaja s podelitvijo javnega poobla- stila, je tesno povezana s smotrnostjo in učinkovitostjo postopka iz sicer državne pristojnosti, zlasti pri poudarjenem upoštevanju strokovnih parametrov. Pri tem mora zakonodajalec tehtno premisliti o upravičenosti podelitve javnega pooblastila, ki prinese tudi zagotavljanje potrebnih sredstev za opravljanje prenesenih nalog.²⁴ Izhodišča, ki so botrovala razvoju javnega pooblastila in tehtanju upravičenosti, izhajajo iz kompleksnosti in večanja obsega državnih in upravnih nalog, torej zagotavljanja uspešnosti, zahtevah uporabnikov po dostopnosti in kakovosti javnih storitev ter s tem povezane potrebe po dekoncentraciji storitev oziroma zagotavljanju učinkovitosti. Pri tem je v ospredju še potreba po standardizaciji postopkov in njihovi koordinaciji ter sistemski povezanosti. Omeniti je treba še zagotavljanje gospodarnosti, ki je povezana z obsegom sredstev, namenjenih izvrševanju javnih nalog in javni porabi, ki jih določi proračun.

V predmet javnega pooblastila po slovenski ustavi spadajo le naloge, ki so opredeljene kot »naloge državne uprave«. Izvajanje javnih služb torej ni predmet javnega pooblastila, kar ne pomeni, da je prepovedano oziroma neizvedljivo prepletanje, ko izvajalec javne službe na podlagi javnega pooblastila v okviru izvajanja javne dejavnosti odloča tudi o pravicah in obveznostih pravnih in fizičnih oseb. Nosilec javnega pooblastila s statusnopravno obliko javni zavod ali javno podjetje, ki izvaja določene dejavnosti, se po načelu koneksitete vzporedno lahko pooblasti še za opravljanje upravnih nalog. Slovenski pravni sistem, kljub ločenim mnenjem v odločbah Ustavnega sodišča,²⁵ razlikuje med javno službo kot temeljno dejavnostjo javnih zavodov in javnim pooblastilom, ki jim je podeljeno.

Podelitev javnega pooblastila nosi obveznost določitve dveh nujnih elementov pooblastila, in sicer jasne ter podrobne vsebine javnega pooblastila, kar pomeni določanje pristojnosti oziroma nalog državne uprave, ki bo dodeljena v izvrševanje nosilcu javnega pooblastila, ter obveznost določitve nosilca javnega pooblastila, torej kateri osebi se ta pooblastila dodelijo z zakonom oziroma na podlagi zakona.²⁶ Z določitvijo obeh navedenih obveznosti se zagotovi izvajanje prenesenih nalog v predvidenem obsegu in v skladu z namenom zakonodajalca.²⁷

Prej omenjene oblike javnih pooblastil za izdajanje splošnih pravnih aktov ali konkretnih posamičnih aktov ali materialnih dejanj so bistvene pri ugotavljanju narave akta, ki ga predvidi zakonodajalec. Poleg opredelitve iz ZUP o odločanju o pravici, obveznosti ali pravni koristi je nujno slediti še merilom za ugotavljanje narave akta, ko področni zakon izrecno ne opredeli akta, niti kot splošnega niti kot konkretnega. Problem identifikacije javnega pooblastila, ki je predmet obravnave, je zakonska nedoločnost. Vprašanje jasnosti zakona se povezuje ne le s formalnopravno veljavnostjo zakona, temveč tudi z vsebino v zakonu, torej ali je dovolj jasna vsebina, da usmerja tiste, ki jih nagovarja, in s tem vprašanje pravne kakovosti zakona. Omenjeni značilnosti, ki jih normira tudi ameriški pravni red, po Dyzenhausu niso nujno med seboj ločeni zadevi.²⁸ Načelo zakonitosti zahteva, da uprava deluje v skladu z moralnim režimom pravne države, in hkrati priznava, da je uprava tista, ki odloča o vsebini oziroma konkretnih dejstvih. V primeru nedoločnosti v zakonu je treba ugotoviti, ali gre formalno in vsebinsko za pravno ali za materialno dejanje. Pri pravnem dejanju je pomembno ugotavljanje dejanskih in morebitnih neskladij med načinom izvajanja dejanja (oblastno ali sporazumno) in posledicami dejanj, pa tudi med različnimi interesi, na eni strani javnega, na drugi posamičnega. Pravno dejanje povezuje še dva vidika – oblastnost in pravico, čeprav sta ta dva pojma med seboj prej nasprotna kot pa dopolnilna. Če pa sta oba vidika ustrezno utemeljena, nista več nasprotna pojma ali temelja nasprotnih teoretičnih težišč, temveč postaneta povezovalna načela pravnega sistema oziroma teorija enotnosti, kot jo poimenuje Weinrib.²⁹ Povezava med postopkom (procesno dejanje) in vsebino je vprašanje pogojenosti obojega z zakonom. Pri neobstoju zakonskega pogoja ali subsidiarnosti lahko sklepamo, da so pooblastila postopkovno omejena oziroma je vprašljivo sprejemanje pravno zavezujočih odločitev.

Pri materialnem dejanju so bistveni elementi prenos nalog, povezan s strokovnostjo oziroma specializacijo nosilca pooblastila, interes izvajalca in skladnost z javnim interesom ter neobstoj oblastnega dejanja pri izvajanju pooblastila.

Opombe:

¹ Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10, 82/13, 175/20 – ZIUOPDVE in 3/22 – ZDeb.
² Uradni list RS, št. št. 105/06, 107/09 – odl. US, 62/10, 98/11 – odl. US, 109/12, 10/17 – ZPP-E.
³ Navodilo zajema vse oblike naštetih navodil v Zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA) in Uredbi o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva (UVDAG) – pisno strokovno navodilo za odbiranje arhivskega gradiva iz dokumentarnega gradiva, dodatno pisno strokovno navodilo, strokovno-tehnično navodilo, enotno skupno pisno strokovno navodilo.
⁴ R. Pirnat, nav. delo (1995), str. 325–335; Glej podrobneje Rajko Pirnat: Razmišljanje o postopku sprejemanja splošnih upravnih aktov, v: Zbornik znanstvenih razprav, 55/1995, str. 241–253; Rajko Pirnat: Nekatera vprašanja ustavne pritožbe zoper upravne akte, v: Podjetje in delo, 20 (1994) 5-6; Rajko Pirnat: Zakonitost internih aktov uprave, v: Zbornik 2. strokovnega srečanja pravnikov s področja javnega prava. Inštitut za javno upravo, Ljubljana 1996, str. 279–294; Rajko Pirnat: Akti poslovanja državnih organov, v: Zbornik posveta IX. Dnevi javnega prava, Portorož 2003. Inštitut za javno upravo, Ljubljana 2003, str. 187–197; Martin Dekleva: Legalitetno načelo v upravnem pravu. Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Pravna fakulteta, Ljubljana 2017; Rupko Godec: Pravna narava konkretnega upravnega akta, v: Upravni zbornik 37, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 1993, str. 241–262.
⁵ L. Duguit, nav. delo, str. 433.
⁶ M. Pavčnik, nav. delo (2019), str. 336–338.
⁷ E. Kerševan in V. Androjna, nav. delo, str. 305–306.
⁸ R. Pirnat, nav. delo (2004), str. 1365–1366.
⁹ R. Pirnat, nav. delo (1995), str. 332.
¹⁰ Po določbah 2. člena ZUS-1.
¹¹ E. Kerševan in V. Androjna, nav. delo, str. 515–526.
¹² ZUS-1, tretji odstavek 64. člena.
¹³ Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 2/2014 z dne 23. decembra 2015.
¹⁴ Več o pravnih sredstvih glej E. Kerševan in V. Androjna, nav. delo, str. 361–367.
¹⁵ I. Prodan, nav. delo, str. 375–376.
¹⁶ Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121, 140, 143, 7/13 – UZ148, 47/13 – UZ90, 97, 99, 75/16 – UZ70a, 92/21 – UZ62a.
¹⁷  Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-224/00, z dne 9. maja 2002, točka 21.
¹⁸  J. G. Christensen, nav. delo, str. 4.
¹⁹  M. Dekleva, nav. delo, str. 33.
²⁰  Skladno s 121. členom Ustave RS. Glej tudi P. Kovač, nav. delo.
²¹  R. Pirnat, nav. delo (2004), str. 1375.
²² Podlago za statusno preoblikovanje nekdanjih organizacij združenega dela s področja družbenih dejavnosti v zavode je dal Zakon o zavodih (ZZ) leta 1991 (Uradni list RS, št. 12/91, 8/96, 36/00 – ZPDZC in 127/06 – ZJZP), ki je tedanje organizacije združenega dela, ki so opravljale dejavnosti posebnega družbenega pomena na področju družbenih dejavnosti, ipso lege preoblikoval v prvo statusno obliko oseb javnega prava v novi ureditvi, tj. v javni zavod.
²³  G. Trpin, nav. delo, str. 1376.
²⁴  Člen 1 Ustavnega zakona o spremembah 121., 140., 143. člena Ustave RS iz leta 2006, ki spremeni 121. člen Ustave RS tako, da se javno pooblastilo podeli z zakonom ali na njegovi podlagi, ter da država za izvajanje podeljenega javnega pooblastila zagotovi tudi potrebna sredstva.
²⁵  R. Pirnat, nav. delo (2004), str. 1366.
²⁶ Ustavno sodišče je v odločbi U-I-305/94 z dne 3. aprila 1997 zavzelo stališče, da se po določbi drugega odstavka 121. člena Ustave RS javno pooblastilo lahko prenese samo z zakonom. Iz te odločbe izhaja tudi, da ima zakonodajalec glede podeljevanja javnih pooblastil dve možnosti: z zakonom določno in jasno predpisati javna pooblastila in jih neposredno podeliti konkretni osebi ali pa ustanoviti osebo javnega prava, katere naloge so med drugimi tudi izvrševanje v zakonu določenih javnih pooblastil. To stališče je vnovič presojalo v odločbi U-I-137/01, v kateri je navedeno, da 121. člena Ustave RS dopušča širšo razlago, tj. da je mogoče javno pooblastilo podeliti tudi na podlagi zakona, kar je bilo z ustavnim zakonom iz leta 2006 tudi preneseno v Ustavo RS.
²⁷  R. Pirnat, nav. delo (2004), str. 1367–1368.
²⁸  D. Dyzenhaus, nav. delo, str. 288–289.
²⁹  J. Weinrib, nav. delo, str. 717–719.

Celoten članek je dostopen za naročnike!