TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ankaran (Uradni list RS, št. 161/20) v delu, ki se nanaša na zemljišča s parcelnimi številkami 93/4, 102/1, 102/2, 102/3, 104/2, 104/8, 104/12 in 104/13, vse k. o. Ankaran, in v delu, ki se nanaša na del zemljišča s parcelno številko 93/1, k. o. Ankaran, pri katerem je prišlo do spremembe namenske rabe iz območja za centralno dejavnost v območje za gozdna zemljišča, ni v neskladju z Ustavo in zakonom.   Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Ankaran se v delu, ki se nanaša na zemljišči s parcelnima številkama 104/6 in 104/11, obe k. o. Ankaran, in del zemljišča s parcelno številko 88/1, k. o. Ankaran, pri katerem je prišlo do spremembe namenske rabe iz območja za centralno dejavnost v območje za kmetijska ali gozdna zemljišča, se zavrne.

Neskladnosti občinskega prostorskega akta z zakonom, ki ureja postopek priprave, in sprejetja tega akta ni mogoče utemeljiti z razlogi, ki pomenijo nestrinjanje z vsebinskimi razlogi za spremembo namenske rabe zemljišča. Ti razlogi so upoštevni pri presoji z vidika pravice do zasebne lastnine. Zemljišče zgolj takrat šteje za zazidljivo, ko so merila in pogoji za umeščanje posegov v prostor s prostorskimi akti v taki meri določeni, da bi pobudnik lahko začel pripravo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisih, ki urejajo gradnjo tistih objektov, ki jih občinski prostorski načrt dopušča, in na njegovi podlagi vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Če na podlagi občinskega prostorskega načrta ni mogoče ali še ni mogoče začeti priprave projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da na zemljišču predvidena gradnja ni ali še ni mogoča, tako zemljišče z vidika presoje omejitev pravice do zasebne lastnine ne more šteti za zazidljivo. Če z uveljavitvijo izpodbijanega prostorskega akta pri zemljiščih, ki so predmet presoje, ni prišlo do spremembe namenske rabe zemljišča iz zazidljive v nezazidljivo, z določitvijo namenske rabe zemljišč ni prišlo do posega v lastninsko pravico, temveč je s tem določen le način uresničevanja pravice do zasebne lastnine. Spremembe namenske rabe zaradi racionalne rabe zemljišč in prostorskega načrtovanja so v javnem interesu. Spremembi namenske rabe, ki sledi ciljem prostorskega načrtovanja, ni mogoče očitati nerazumnosti.