TFL Vsebine / TFLGlasnik

Slovenske občine se medsebojno zelo razlikujejo ne le glede strokovnih, kadrovskih in finančnih zmožnosti, temveč tudi z vidika potreb lokalnega prebivalstva in gospodarstva ter ponudbe prostorskih ureditev, ki so relevantne z vidika prostorskega načrtovanja.² Povprečna občina v Republiki Sloveniji, ki je ne merimo po kriteriju urbanih centrov v naši državi, praviloma ne more zadovoljevati vseh potreb lokalnega prebivalstva ali gospodarstva, temveč se te v znatnem delu zadovoljujejo prav s pomočjo migracij blaga, storitev, delovne sile in energije na širšem območju, najpogosteje na ravni regije, ali pa je zanje ključnega pomena čezmejno učinkovanje umetnih in naravnih prostorskih struktur v sosednjih ali bližnjih občinah. Zato pričakovane učinkovitosti in zadostnosti prostorskega načrtovanja v upravnostoritvenem segmentu zagotavljanja obče potrebnih dobrin za lokalno prebivalstvo, četudi gre pri tem za upravljanje prostora konkretne občine, ni mogoče v celoti in oportuno prepuščati zgolj občini.

Tako je na primer odgovore na vprašanja, s kakšno kapaciteto in kam v širši prostor naj se umestijo zmogljivejša stanovanjska območja, gospodarske cone ali območja splošne oskrbe, s katerimi se zagotavljajo stanovanja, delovna mesta in oskrba za več tisoč prebivalcev, bolj verodostojno kot na ravni posamezne občine, kamor bi se taka ureditev lahko teritorialno umestila, oblikovati na širši lokalni – regionalni – ravni. S tem se namreč bolj racionalno zadovoljijo potrebe in vzpostavlja vpliv na ponudbo dobrin preko meja ene same občine, kamor se takšna ureditev teritorialno umešča, namreč na bistveno širši teritorij (na območje več občin, na regijo). Enako velja za pomembnejšo družbeno infrastrukturo, katere funkcije in kapacitete presegajo potrebe povprečne občine,³ pa tudi za pomembnejšo gospodarsko javno infrastrukturo.⁴ Dosedanje prepuščanje povsem prostega prostorskega načrtovanja tovrstnih ureditev občinski ravni z urbanističnega vidika prinaša marsikatere anomalije, ko bodisi določene prostorske potrebe niso naslovljene, zaradi nezadostnih zmožnosti posamične občine, bodisi je več občin v določeni širši regiji istočasno načrtovalo vsaka svojo enako ali istovrstno prostorsko ureditev, ki pa so bile vse skupaj predimenzionirane glede na potrebe v regiji, kar je vodilo do nesmotrnih prostorskih rezervacij in tako neracionalne rabe prostora.⁵

Nekatere vsebine prostorskega planiranja so celo po sami naravi stvari takšne, da se jih lahko smotrno ureja le na nadobčinski ravni. Prepoznavanje kakovosti ohranjanja, vrednotenje in usmerjanje obstoječega ali bodočega razvoja policentričnega urbanega omrežja, kar je temeljno zakonsko in mednarodnopravno napotilo prostorskega planiranja,⁶ se zdi mogoče in smiselno le, če se ukvarjamo z urbanim omrežjem na tako velikem območju, na katerem se to sploh lahko razvije kot notranje zaključena ali funkcionalna celota. Glede na velikost in značilnosti povprečne slovenske občine se lahko torej prostorsko načrtovanje urbanega omrežja po naravni danosti učinkovito izvaja šele na širši regionalni ravni, in ne morebiti na občinski, kjer je mogoče le izolirano ukvarjanje z njegovimi posameznimi členi, od katerih so posamezni od njih vsak v svoji občini. Enako velja za druge prostorske sisteme, kot so npr. regionalni zeleni sistemi⁷ ali povezana in notranje dopolnjujoča se turistična območja.⁸

Brez dvoma torej obstajajo iz narave stvari izhajajoči in legitimni razlogi zakonodajalca, da v zakonski ureditvi prostorskega načrtovanja uredi prostorsko načrtovanje določenih vsebin obvezno in izključno na regionalni ravni.

Aktualna zakonska ureditev ZUreP-3 sledi prav temu. Uvaja regionalni prostorski plan (RPP), kot nov strateški prostorski akt, v okviru katerega se bodo med drugim strateško planirali prostorski razvoj v območju urejanja, regionalni prostorski sistemi in zasnove najpomembnejših prostorskih ureditev.⁹ RPP naj bi bil poslej izključno mesto za tovrstno prostorsko normativno urejanje, občine pa pristojnosti za to, razen v prehodnem obdobju in poslej v izjemnih primerih, naj ne bi (več) imele.¹⁰ Občinski prostorski plani kot strateški prostorski akti občinske ravni ne bodo več obvezni, saj bodo (lahko) v celoti nadomeščeni z vsebino RPP,¹¹ vsi občinski prostorski akti pa bodo podrejeni in obvezno skladni z RPP.¹² Skratka, zgodovinsko gledano je z uzakonitvijo RPP prišlo do premika pristojnosti za določen vsebinski sklop prostorskega načrtovanja (strateško planiranje lokalnih vsebin, ki presegajo občinski pomen) z občin na regionalno raven. S tem v zvezi pa se izpostavljata vsaj dve potencialni dilemi:

1. ali je bilo s tako zakonsko ureditvijo morebiti poseženo v ustavno varovano izvirno pristojnost občin in
2. ali je regionalno upravljanje zadev javnega pomena, tako pa tudi regionalno prostorsko načrtovanje, možno brez ustanovitve pokrajin.

Problem izvirne pristojnosti občin

Izvirna pristojnost občin, kot v določenem trenutku izhaja iz veljavne zakonske ureditve, ni večna, neovrgljiva in ustavno absolutno varovana pristojnost. Zakonodajalec lahko z naknadnimi spremembami zakonodaje izvirno pristojnost občin uredi drugače in jo po obsegu tudi poveča ali zmanjša, to pa ne nujno morebiti v ZLS,¹³ temveč tudi v posamičnih področnih (sektorskih) zakonih.¹⁴

Zakonodajalec je pri tem omejen (le) s t. i. funkcionalno avtonomijo občin, ki je varovana s prvim odstavkom 140. člena Ustave: gre za ustavno varovano pristojnost občin za urejanje lokalnih zadev občinskega pomena, ki jim je zakonodajalec ne sme in ne more odvzeti, niti občine zanjo ne potrebujejo zakonskega pooblastila; gre za zadeve, ki so po splošnem dojemanju občinske, ki so glede na institucionalne zmogljivosti primerne za samostojno urejanje s strani občine in ki, vsaj v bistvenem, zadevajo le prebivalce občine; vsega tega pa ne presojamo morebiti z vidika vsake konkretne posamične občine, temveč na splošno, z vidika t. i. abstraktne občine, ki je povprečna občina v državi.¹⁵ Čeprav prostorsko načrtovanje sodi v izvirno pristojnost občin in je brez dvoma vsaj delno znotraj meja njihove ustavno varovane funkcionalne avtonomije, ta pristojnost ni celovita in absolutna; občina si pristojnost za upravljanje prostora po naravi stvari deli z drugima vertikalnima ravnema oblasti: z državo in (bodočimi) pokrajinami.¹⁶

Ob teh izhodiščih ustavnosodne prakse se zdita izvzem prostorskega načrtovanja uvodoma povzetih vsebin, ki jih lahko upravičeno označimo za zadeve širšega lokalnega ali regionalnega pomena, iz izvirne pristojnosti občin in njihov prenos na drugo vertikalno raven oblasti ne le ustavnoskladna, temveč tudi primerna in nujna. Če se ne oziramo na izjemne primere večjih (zlasti mestnih) občin, se zdi nalaganje odgovornosti in pristojnosti abstraktni občini z nekaj tisoč (ali celo tistim z zgolj nekaj sto prebivalci in izrazito šibko institucionalno strukturo), da se loteva prostorskega načrtovanja regionalnih vsebin, pretirano in nesmotrno. Vendar aktualna zakonska ureditev ZUreP-3 s tega vidika ni povsem neoporečna. Zakonsko besedilo bodisi izrecno določa bodisi zelo enostavno omogoča takšno ekstenzivno razlago, da se v okviru RPP strateško planirajo tudi nekatere vsebine, ki se zdijo po naravi stvari v mejah ustavno varovane funkcionalne avtonomije občin.

Tako na primer zakon kot pravilo izrecno določa, da se okvirna območja za dolgoročni razvoj naselij določajo v RPP, ne pa morebiti v občinskem prostorskem planu občine.¹⁷ S tem pa ne le da je derogirano utrjeno pravilo več desetletij trajajočega prostorskega načrtovanja, da se teritorialna območja širitve obstoječih naselij plansko in izvedbeno določajo na ravni občinskega prostorskega načrtovanja,¹⁸ temveč za to, vsaj na prvi pogled, tudi ni najti kakšnih evidentno opravičljivih razlogov. Ob tem, ko je sama strateška odločitev o bodoči širitvi določenega naselja (torej katero naselje in v kakšni meri naj se dolgoročno razširja) brez dvoma lahko regionalnega pomena, ki presega pojem javne zadeve ožjega lokalnega pomena občine, v kateri naselje leži,¹⁹ pri lokacijski umestitvi te širitve (torej kam konkretno v prostoru občine naj se določeno naselje razširi), naj bo okvirna/strateška ali konkretna/ izvedbena, vsaj na prvi pogled govorimo o čisto lokalnoteritorialnem vprašanju takšne občine.²⁰

Drugi sporen primer je planiranje medobčinskih prostorskih ureditev. Večina občin medsebojno sodeluje na številnih področjih, ki so sicer javne lokalne zadeve zgolj občinskega (in ne regionalnega) pomena.²¹ Zato je logično, da se v ta namen v prostor načrtno umeščajo tudi prostorske ureditve, ki so glede na svoje kapacitete v tipičnih primerih sicer zgolj občinskega pomena, a so v konkretnem primeru namenjene zadovoljevanju potreb oziroma zagotavljanju vplivov za teritorij dveh ali več občin hkrati. A kljub temu, da gre za prostorske ureditve, ki imajo (zgolj zaradi racionalnega skupnega načrtovanja) čezmejne vplive, preko meja teritorija občine, v katero se umeščajo, to še ne pomeni, da po kriterijih povzete ustavnosodne prakse ne sodijo med lokalne zadeve ožjega (občinskega) pomena.²² V nasprotju s tem bi aktualno zakonsko besedilo zelo lahko razumeli na način, da je tudi strateško planiranje medobčinskih prostorskih ureditev lahko predmet zgolj in samo RPP in da ga občine ne smejo izvajati same.²³ Preprečevati občinam, da same ob medsebojnem sodelovanju (in ne v okviru RPP) na občinski ravni strateško planirajo tovrstne ureditve, in jih prisiljevati, da to obvezno (in ne morda zgolj fakultativno, po izbiri) prostorsko obravnavajo pred avditorijem celotne regije (v okviru priprave in sprejemanja RPP), se vsaj na prvi pogled ne zdi nujno in legitimno ter je lahko ustavno sporno.

Na splošno in v glavnini je torej institut RPP z vsebinskega vidika brez dvoma primeren in ustrezen institut, vendar s tem, da so posamične podrobnejše zakonske rešitve lahko predmet bodočih diskusij in korekcij. Če in kolikor zakonska ureditev s tega vidika v prihodnosti ne bi bila spremenjena in dopolnjena, bi bilo, da se izognemo bodočim sporom, dobro, da se načrtovalci in normodajalci RPP v okviru priprave in sprejemanja prve generacije teh prostorskih aktov samoomejujejo ter vzdržijo planiranja vsebin, s katerimi bi omejili ali posegli v funkcionalno avtonomijo občin.

Problem odsotnosti pokrajin

Da pokrajine v naši državi še niso ustanovljene in da je to v nasprotju z Ustavo, je objektivno dejstvo. V naši državi je z Ustavo zagotovljena lokalna samouprava na dveh ravneh: regionalni in občinski, namen ustavodajalca pa je prepustiti upravljanje javnih lokalnih zadev samoupravnim lokalnim skupnostim, tj. pokrajinam lokalnih zadev širšega pomena oziroma regionalnih zadev, občinam pa lokalnih zadev ožjega pomena oziroma občinskih zadev.²⁴ Uresničevanje te ustavne ureditve v prvi vrsti predpostavlja, da se lokalne skupnosti, ki so predvidene z Ustavo, ustanovijo z zakonom. Tudi MELLS²⁵ kot mednarodna pogodba, ki jo je Republika Slovenija ratificirala brez pridržka in ki državo med drugim zavezuje z načelom regionalizma²⁶ in načelom subsidiarnosti,²⁷ državo napotuje, da z notranjim pravom ustanovi, določi pristojnosti in zagotovi delovanje tudi regionalne ravni lokalne samouprave.²⁸ Tega zakonodajalec do danes še ni izpolnil.

Idealno in povsem v skladu z Ustavo bi bilo, da bi zakonodajalec vendarle ustanovil pokrajine, kot njihovo izvirno pristojnost pa med drugim določil tudi regionalno prostorsko načrtovanje. A vendarle se ne zdi ustavno neskladno, če zakonodajalec že pred izpolnitvijo te svoje temeljne zaveze, torej v vmesnem (prehodnem) obdobju, na določenih sektorskih področjih že začne udejanjati načelo regionalizma in subsidiarnosti tako, da z zakonom določi upravljanje javnih lokalnih zadev širšega pomena na regionalni ravni. Čeprav se s tem ne more razbremeniti obveznosti ustanovitve pokrajin, s tem vendarle vsaj na določenih področjih udejanja namen vertikalne delitve oblasti na tri (namesto na dve) ravni, kar je bistveni namen Ustave in MELLS. S tem lahko zakonodajalec v prehodnem obdobju vsaj deloma omili neustavno stanje odsotnosti pokrajin, hkrati pa vzpostavlja zasnovo struktur in prakse, ki bodo koristne, ko bodo pokrajine enkrat ustanovljene in začele prevzemati ter izvrševati svoje pristojnosti. Še posebej je to potrebno na področjih, kjer je potreba po regionalnem upravljanju javnih zadev največja, kakršno je tudi področje prostorskega načrtovanja. Pri slednjem, kot je bilo uvodoma povzeto, po sami naravi stvari obstaja tako močna potreba po regionalni ravni upravljanja prostora, da je sprejem ustreznih rešitev že v prehodnem obdobju skorajda nujen, sleherno odlašanje s tem pa nesprejemljivo.

Ustavnopravna teorija do prehodnih rešitev regionalnega prostorskega načrtovanja ni odklonilna, vendar s tem v zvezi izpostavlja nekaj pomembnih priporočil:

1. zavedati se je treba, da so rešitve glede teritorialne razdelitve in pristojnosti lahko le začasne in prehodne narave, zato je treba z njimi čim bolj zagotoviti legitimnost z vidika načel regionalizma in subsidiarnosti;
2. regionalnega prostorskega načrtovanja v prehodnem obdobju ne morejo izvajati ne država sama ne občine v medsebojnem sporazumevanju, temveč mora to temeljiti na sočasnem medsebojnem sodelovanju in omejevanju naslednjih dejavnikov: države, občin v regiji in prebivalcev ter civilnodružbenih organizacij v regiji;
3. za namen sprejemanja RPP je treba v prehodnem obdobju vzpostaviti reprezentativni ad hoc predstavniški organ v vsaki posamezni regiji, katerega sestava naj bi bila čim bližje predvideni sestavi bodočega pokrajinskega sveta kot predstavniškega organa bodočih pokrajin.²⁹

Zaradi odsotnosti pokrajin se je zakonodajalec pri aktualni zakonski ureditvi ZUreP-3 glede teritorialne veljavnosti in pristojnosti za pripravo in sprejem RPP naslonil na teritorialne in institucionalne strukture razvojnih regij po ZSRR-2.³⁰ Čeprav to v zakonu ni izrecno zapisano (in tudi ni treba biti),³¹ je in mora biti jasno, da je aktualna zakonska ureditev ZUreP-3 glede teritorialne porazdelitve območij veljavnosti posameznih RPP in pristojnosti za njihovo sprejemanje zgolj začasna ter da bo to ob ustanovitvi pokrajin prilagojeno oziroma preneseno v teritorialne okvire in institucionalne strukture pokrajin. Posamezni RPP naj bi se po ZUreP-3 sprejel in veljal za območje posamezne razvojne regije,³² ki jih imamo v naši državi 12 in ki so teritorialno oblikovane tako, da je na ravni posamezne od njih nedvomno mogoče verodostojno ugotavljati, obravnavati in upravljati javne lokalne zadeve širšega pomena.³³ Z vidika teritorialne veljavnosti posameznega RPP torej pomembnejših ustavnopravnih pomislekov ni zaznati.³⁴ Enako se zdi, da je izpolnjeno priporočilo teorije o aktivnem sodelovanju javnosti v postopku priprave RPP, saj je visoka raven sodelovanja javnosti inkorporirana že v splošna pravila priprave slehernih prostorskih aktov, še dodatno in posebej pa tudi pri RPP.³⁵

Bistveni pomislek, ki ga ustavnopravna teorija spodbuja zoper aktualno zakonsko ureditev ZUreP-3, po eni strani sproža pravilo, da je sprejem RPP nekakšna soglasna sporazumna odločitev (soglasje) države, občin in razvojnega sveta kot predstavniškega organa posamezne razvojne regije.³⁶ To ni v skladu z načelom regionalizma, zlasti pa ne z načelnim pravilom, da morajo biti pooblastila, dana lokalnim oblastem, polna in izključna, brez morebitnih omejitev (veta, soglasja, potrditve, odobritve …) drugih vertikalnih ravni oblasti. ³⁷ Sprejem RPP torej, če naj bi se udejanjalo načelo regionalizma, ne bi smel biti nekakšen rezultat soglasja volje države in občin v regiji ali odvisen od njihove potrditve, temveč bi moral biti v neomejeni pristojnosti razvojnega sveta kot predstavniškega organa razvojne regije.

Po drugi strani bi lahko bila z vidika legitimnosti RPP, ki konkretno udejanja načela regionalizma, sporna trenutna zakonska ureditev sestave razvojnega sveta. Sleherna lokalna samouprava, tudi regionalna, se mora uresničevati preko svetov ali skupščin, ki jih sestavljajo člani, izvoljeni s svobodnim in tajnim glasovanjem v lokalni skupnosti na podlagi neposredne, enakopravne in splošne volilne pravice.³⁸ Tem zahtevam razvojni svet glede na trenutno zakonsko ureditev evidentno ne ustreza, saj v njem ni (nujno) neposredno izvoljenih predstavnikov regionalnega prebivalstva, njihovo sestavo pa strukturno pomembno določa vsakokratni svet regije s kvalificirano večino, torej kvalificirana večina županov v regiji. ³⁹ Bolj v skladu z načelom regionalizma bi npr. v grobem bilo, če bi razvojni svet sestavljali neposredno člani občinskih svetov občin v regiji (neposredno voljeni predstavniki), večina pri odločanju pa bi se merila glede na število prebivalcev, ki jih predstavljajo (enakopravnost volilne pravice prebivalcev regije). S tako zakonsko rešitvijo in podobnimi bi lahko zakonodajalec na ravni razvojnih regij vzpostavil legitimno začasno institucionalno strukturo za upravljanje javnih lokalnih zadev širšega oziroma regionalnega pomena tudi za druge potrebe, ne zgolj za potrebe prostorskega načrtovanja.

Institucionalni vidiki pristojnosti za sprejem RPP po aktualni zakonski ureditvi torej odpirajo nekatere pomisleke glede legitimnosti in ustavne skladnosti zakonskih rešitev, ki bi jih bilo mogoče in smotrno odpraviti z ustreznimi spremembami ter dopolnitvami.

¹ Členi 301 do 304 člen Zakona o urejanju prostora ‒ ZUreP-3 (Ur. l. RS, št. 199/21 in nasl.).

² Med 212 slovenskimi občinami jih je več kot polovica s 5000 prebivalci ali manj, v njih pa prebiva le šestina slovenskega prebivalstva medtem, ko samo v dveh mestnih občinah, Ljubljani in Mariboru, prebiva skoraj petina vseh državljanov Republike Slovenije; dve najmanjši občini imata le po nekaj sto prebivalcev, v 12 mestnih občinah pa skupno prebiva več kot tretjina prebivalcev države. Vir: https://www.gov.si/teme/obcine-v-stevilkah/.

³ Na primer prostorske ureditve za vsaj sekundarno zdravstveno dejavnost, vsaj sekundarno izobraževanje, specialne ustanove primarnega izobraževanja (npr. osnovne šole s prilagojenim programom, glasbene šole, zavodi za otroke s posebnimi potrebami), socialno varstvo (domovi za starejše, varne hiše), sodstvo, državno upravo, policijo, specialne, območne, osrednje in krajevne knjižnice, javna gledališča, pokrajinske muzeje, galerije, ustanovljene za območje več občin hkrati, arhive, objekte za športne prireditve in vrhunski šport.

⁴ Na primer regionalne ceste, avtobusna postajališča mednarodnega ali širšega medkrajevnega linijskega prevoza, magistralna energetska in komunalna omrežja ter naprave, infrastruktura za predelavo in odstranitev odpadkov.

⁵Predlog ZUreP-2, novo gradivo št. 7, obrazložitev k 70. členu, str. 169-170: »[…] Pri tem gre za prostorske ureditve, ki so bile tekom zadnjih let prepoznane kot potencialen problem v prostoru zaradi individualne obravnave znotraj posamezne občine, pri čemer se niso upoštevali gravitacijski vplivi sosednjih občin in njihove razvojne potrebe. Industrijske cone so se tako primeroma načrtovale v vsaki občini posebej brez iskanja skupnih pozitivnih učinkov na širšem območju. […]«. Obrazložitev predloga ZUreP-2 (Zakon o urejanju prostora, Uradni list RS, št. 61/17 in nasl.) je relevantna zato, ker je ZUreP-3 v delu regionalnega prostorskega načrtovanja le povzel zakonske rešitve, ki so bile (prvič) sprejete že z ZUreP-2, torej lahko razloge konkretnega zakonodajalca za danes veljavno zakonsko ureditev iščemo v zakonodajnem gradivu ZUreP-2.

⁶ Sedma alineja prvega odstavka 2. člena ZUreP-3; Strategija prostorskega razvoja Slovenije, sprejeta z Resolucijo o Strategiji prostorskega razvoja Slovenije, Uradni list RS, št. 72/23 (SPRS 2050), zlasti tč. 2, četrti odstavek, tč. 4, prvi in drugi odstavek, tč. 4.2, v celoti, tč. 5.1.1, v celoti, tč. 5.2, v celoti, tč. 6, drugi odstavek; Teritorialna agenda 2030, sprejeta na sestanku ministrov EU, pristojnih za prostorsko načrtovanje, prostorski razvoj in/ali prostorsko kohezijo, Leipzig, 2020.

⁷ Na primer območja morja, rek, jezer, gorskih masivov, dolin, kotlin, gozdov, ki segajo na območje več občin in so regionalno relevantna ter jih kot posebne prostorske vrednote obravnavamo sama po sebi ali v povezavi z omrežjem športnih objektov in rekreacijskih površin.

⁸ Praktične izkušnje iz preteklosti kažejo, da so se – ob odsotnosti regionalne administrativne ravni – občine pogosto samoiniciativno aktivno povezovale prav na področju turizma (npr. skupni programi za Julijske Alpe, Kamniško-Savinjske Alpe, Pohorje, Obalo /»Love Istria«/), kar evidentno potrjuje nujo glede regionalnega pristopa k turizmu, tako pa tudi potrebo po njegovem obravnavanju v okviru regionalnega prostorskega načrtovanja.

⁹ Prvi odstavek 50. člena in 75. člen ZUreP-3.

¹⁰ Četrti in osmi odstavek 75. člena, tretji in četrti odstavek 79. člena in drugi odstavek 301. člena ZUreP-3.

¹¹Tretji odstavek 79. člena ZUreP-3.

¹² Drugi in četrti odstavek 50. člena, četrti odstavek 79. člena in drugi odstavek 117. člena ZUreP-3.

¹³ Zakon o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 in nasl.).

¹⁴ Na primer odločbi US RS U-I-97/05-32 z dne 7. 7. 2005, U-I-223/16-20 z dne 23. 4. 2020.

¹⁵ Na primer odločbi US RS U-I-98/95 z dne 11. 7. 1996, U-I-223/16-20 z dne 23. 4. 2020.

¹⁶ Na primer odločbe US RS U-I-260/02-17 z dne 17. 2. 2005, U-I-58/12-17 z dne 2. 10. 2013, U-I-164/14-30 z dne 16. 11. 2017, U-I-22/15-31 z dne 27. 3. 2019, U-I-223/16-20 z dne 23. 4. 2020.

¹⁷ Druga alineja drugega odstavka 75. člena v zvezi s tretjim odstavkom 79. člena ZUreP-3.

¹⁸ Druga točka drugega odstavka 39. člena ZPNačrt (Zakon o prostorskem načrtovanju, Ur. l. RS, št. 33/07 in nasl.) v zvezi s 33. in 36. členom Pravilnika o vsebini, obliki in načinu priprave občinskega prostorskega načrta ter pogojih za določitev območij sanacij razpršene gradnje in območij za razvoj in širitev naselij (Ur. l. RS, št. 99/07 in nasl.), tretja alineja drugega odstavka 58. člena v zvezi s 4. tč. 57. člena ZUreP-1 (Zakon o urejanju prostora, Ur. l. RS, št. 110/02 in nasl.), prvi odstavek 5. člena ZUN/84 (Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Ur. l. SRS, št. 18/84 in nasl.).

¹⁹ Zlasti zato, ker s tem udejanjamo policentrični urbani sistem naselij, ki se po naravi stvari načrtuje na nadobčinski ravni.

²⁰ Predvsem in znatno bo bodoča širitev v končnih posledicah razvrednotila dejansko obstoječo rabo v občinskem prostoru, na primer kmetijska območja, gozdne površine, naravne habitate z naravnimi vplivi v prvi vrsti na občinski prostor …, in pogojevala vzpostavljanje lokalnih infrastruktur ter lokalno komunalno opremljanje zemljišč. Kam konkretno bo neko regionalno pomembno naselje razširjeno (na sever, jug, vzhod ali zahod), pa se zdi z regionalnega vidika irelevantno.

²¹ Podrobneje v: Projekt V6-1652: Model povezovanja prostorskega in razvojnega načrtovanja na regionalni ravni v okviru Ciljnega raziskovalnega programa »CRP 2016« v letu 2016; dr. Janez Nared s sodelavci, GIAM, IER, FGG in ACER, marec 2018.

²² Na primer sekundarne komunalne naprave v občini, s katerimi se komunalno oskrbujejo tudi naselja v sosednji občini, ustanova primarnega zdravstva, vrtca ali osnovne šole na obrobju občine tudi za potrebe prebivalcev enega ali več naselij v sosednji občini, centralno postajališče skupno organiziranega javnega avtobusnega prometa dveh ali več občin.

²³ Četrti odstavek 75. člena ZUreP-3.

²⁴ Členi 9, 140 in 143 Ustave.

²⁵ Evropska listina lokalne samouprave, ratificirana z Zakonom o ratifikaciji Evropske listine lokalne samouprave (Ur. l. RS – MP, št. 15/96).

²⁶ Člen 13 MELLS.

²⁷ Javne naloge naj po možnosti izvajajo tiste oblasti, ki so državljanom najbližje (tretja točka 4. člena MELLS).

²⁸ Člen 2, prva točka 3. člena, prva točka 4. člena, druga točka 9. člena in 11. člen MELLS.

²⁹ Dr. Ciril Ribičič: Regionalno prostorsko planiranje in pokrajine; strokovni članek v okviru zaključnega poročila Pravna preveritev modela povezovanja prostorskega in razvojnega načrtovanja na regionalni ravni ter ugotovitev in priporočil iz pilotnega projekta za implementacijo prostorske in gradbene zakonodaje, avtorji Jure Debevec, Marko Starman, Ciril Ribičič in Barbara Jan Bufon, november 2023.

³⁰ Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (Ur. l. RS, št. 20/11 in nasl.).

³¹ Kadar je izjemoma potrebno in upravičeno vnaprej časovno omejiti veljavnost predpisa na način ex ante formalne abrogacije ali derogacije, mora biti ta časovna omejitev konkretno časovno opredeljena, ne pa morebiti vezana na bodoče dejstvo, katerega časovna umestitev ni gotova (Nomotehnične smernice. 3., spremenjena in dopolnjena izd., Ljubljana: Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, § 216, § 218, str. 119–120).

³² Prvi odstavek 75. člena v zvezi s 45. tč. prvega odstavka 3. člena ZUreP-3.

³³ Razvojna regija je zakonsko opredeljena kot zaključena prostorske celota, ki jo združujejo poselitveni, gospodarski, infrastrukturni in naravni sistemi ter na kateri je mogoče zagotoviti interesno sodelovanje razvojnih partnerjev; konkretno gre za območje občin, ki so vključene v teritorialno enoto NUTS 3 v okviru statistične teritorialne členitve Republike Slovenije, določene z Uredbo Komisije (EU) št. 1319/2013 z dne 9. decembra 2013 o spremembi prilog k Uredbi (ES) št. 1059/2003 Evropskega parlamenta in Sveta o oblikovanju skupne klasifikacije statističnih teritorialnih enot (NUTS) (UL L št. 342 z dne 18. decembra 2013) (prvi in drugi odstavek 6. člena ZSRR-2).

³⁴ Z vidika pravne varnosti in veljavnosti RPP kot predpisov bi se lahko kot problematični izkazali morebitni vmesni prestopi občin med razvojnimi regijami, ki so mogoči (tretji odstavek 6. člena ZSRR-2). Zato bi bilo v tem delu treba dopolniti zakonsko ureditev ZUreP-3 z ustreznimi zakonskimi pravili, ki bi reševala tovrstne situacije.

³⁵ Vsakdo ima pravico do vpogleda v prostorske akte in druge akte urejanja prostora ter vso dokumentacijo, povezano z njihovo pripravo, vsakdo ima pravico dajati pobude, predloge, pripombe in mnenja o prostorskih aktih in drugih aktih urejanja prostora, do njih pa se mora v postopku njihove priprave opredeliti in o tem obvestiti javnost sleherni pripravljalec slehernega prostorskega akta, javnosti je omogočen vpogled in odzivanje na gradiva v postopkih priprave prostorskih aktov prek storitev prostorskega informacijskega sistema, lahko pa tudi na druge načine (11. člen ZUreP-3). Za postopek priprave RPP je predvideno, da se že pred začetkom njegove priprave izvedejo posvetovanja z javnostjo, osnutek tega prostorskega akta pa se pred morebitnim sprejemom objavi v prostorskem informacijskem sistemu za najmanj 60 dni, v okviru katerih ima javnost možnost predložiti predloge in pripombe, do katerih se mora pripravljalec opredeliti in jih ustrezno obravnavati, v tem času pa mora izvesti tudi javni posvet (prvi in tretji odstavek 78. člena ZUreP-3). Predstavniki nevladnih organizacij in gospodarstva v regiji so zastopani v razvojnem svetu regije kot predstavniškem organu, ki sprejme RPP (11. člen ZSRR-2).

³⁶ V okviru RPP naj bi se država in občine »dogovorile« in »uskladile« o prostorskem razvoju posamezne regije (prvi odstavek 75. člena ZUreP-3). Že postopek priprave naj bi se začel, ko bi se država in občine (po predhodnih posvetovanjih z javnostjo) dogovorile in uskladile o okvirni vsebini in izhodiščih (prvi odstavek 78. člena ZUreP-3). Po pripravi naj bi RPP najprej potrdila vlada, nato pa svet regije, ki predstavlja zbor županov v regiji kot predstavnikov občin (tretji odstavek 12. člena ZSRR-2); šele če in ko bi bil potrjen, naj bi RPP sprejel razvojni svet regije, ki je predstavniško telo v razvojni regiji (11. člen ZSRR-2) (peti odstavek 78. člena ZUreP-3).

³⁷ Četrta točka 4. člena MELLS.

³⁸ Druga točka 3. člena MELLS.

³⁹ Člen 11 ZSRR-2.