TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 7576/2010 z dne 9. 10. 2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II K 7576/2010 z dne 5. 11. 2013 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 7576/2010 z dne 1. 6. 2012 se razveljavijo, kolikor se nanašajo na Marjana Tomažiča, in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Za kršitev drugega odstavka 28. člena Ustave ne gre le takrat, ko sodišče sploh ne opravi celovite presoje, kateri izmed vseh upoštevnih kazenskih zakonov je milejši, ampak tudi takrat, ko sodišče sicer opravi procesno pravilno in celovito presojo, vendar na njeni podlagi ne uporabi milejšega kazenskega zakona.   V skladu s prvim odstavkom 28. člena Ustave je posameznika dovoljeno spoznati za odgovornega udeležbe pri izvršitvi kaznivega dejanja in mu izreči sankcijo le, če njegovo konkretno opredeljeno ravnanje ustreza jasni in dovolj določni opredelitvi kaznivega dejanja in oblike pomoči v kazenskem zakonu, ki je veljal, še preden je bilo ravnanje izvršeno.   Stališče, v katerem je Vrhovno sodišče v celoti in prvič ugotovilo pretežni del konkretnega dejanskega stanu udeležbe, oblikovalo celoten abstraktni dejanski stan udeležbe in opravilo subsumpcijo, nato pa na tej podlagi sprejelo svoja in (zato) neizpodbojna stališča, nanje oprlo svojo odločitev o spremembi pravne kvalifikacije udeležbe pritožnika pri kaznivem dejanju in v tem delu spremenilo pravnomočno obsodilno sodbo, ne da bi bil pritožnik o tem obveščen ali da bi mu bila dana možnost, da bi se branil zoper neizpodbojno stališče Vrhovnega sodišča, pomeni kršitev pravice do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave.