TFL Vsebine / TFLGlasnik

Za ustrezno obravnavo problemov, povezanih s prekarstvom in drugimi oblikami dela, je pomembna njegova opredelitev. Na razpolago so številne opredelitve dela (npr. Bergant, 2019, 4). Z vidika družbene odgovornosti pa lahko delo zelo na kratko opredelimo kot zavestno človekovo dejavnost, ki je koristna[1] družbi kot celoti. To pomeni, da je njegov učinek dodana vrednost, ki povečuje družbeno blaginjo. Dodano vrednost tukaj razumemo v njenem najširšem pomenu prispevka k družbeni blaginji[2], ki je lahko izražen vrednostno, nevrednostno ali pa sploh ni merjen.[3]

Navedeno pomeni, da je treba družbeno delitev dela z vidika družbene odgovornosti razumeti drugače, kot je to običajno v učbenikih. Tam je govora o predvsem o specializaciji človeških dejavnosti (npr. Rus, 2003). Če pa predpostavimo, da je celotno človeško delo izraz potrebe po obstoju, lahko ugotovimo, da vsak subjekt izvaja določen del celotnega dela. S koristnostjo svojega dela torej prispeva k družbeni blaginji. Z vidika družbene odgovornosti posameznih subjektov lahko tedaj govorimo o družbeni delitvi dela, saj so vanjo vključeni praktično vsi subjekti v državi ali neki družbi.

Taka opredelitev pa ima pomembne posledice, med njimi zlasti naslednje:

1. Smisel oziroma vsebina nekaterih ustaljenih pojmov se spremeni:

a) Pojma zaposlenec ali nezaposlenec nimata več smisla, saj smo vsi zaposleni v okviru družbene delitve dela. Težko bi na primer trdili, da babica ali dedek, ki vozita vnuke in vnukinje v šolo ali na obšolske dejavnosti, ne delata, oziroma ne prispevata k družbeni blaginji preko izboljšanja standarda svojih otrok in njihovih družin. Podobno velja za delo v kulturi, umetnike in njihovo delo, ki dviguje vzdušje in zadovoljstvo v družbi.

b) Pojem polne zaposlenosti izgubi veljavo in nekdanjo vsebino, saj ostaja zgodovinska kategorija v svetu, ki priznava dodano vrednost v najširšem smislu.

c) Pojem delovnega razmerja nima več smisla, saj so vsi subjekti v razmerju do družbe, če povečujejo raven njene blaginje.

d) Zato Zakon o delovnih razmerjih nima več oziroma ne bi smel imeti več odločilne vloge pri opredeljevanju delovnega razmerja in pravic na tej podlagi. To vlogo bi morala prevzeti nova zakonodaja, prilagojena načelom dodane vrednosti.

e) Trajanje delovnega razmerja ne bi smelo biti več pomembno, temveč samo ocena koristnosti prispevka k dodani vrednosti. Zato tudi prekarstvo ni več posebna podlaga za pridobivanje pravic iz dela.

f) Nima več smisla govoriti o tem, da ima kdo službo ali pa ne.

g) Nima več smisla govoriti o delu na domu ali od doma, saj gre vedno samo za delo in njegov prispevek.

h) Zato pojem delovnega mesta nima več pravega smisla; bistvena so različna delovna opravila, ki se jih lahko vrednoti.

i) Trga delovne sile ni več in postane nesmiseln, saj ni in ne more reševati problemov, povezanih z delom in pravicami na njegovi podlagi. Ni več jasnih "ponudnikov" delovne sile in zaposlovalcev.

j) Pojmi plača in osebni prejemki dobijo drugačen pomen in smisel. Pomembna postane opredelitev minimalne plače glede na življenjske stroške, ki naj bi bila za vse enaka in sorazmerna ocenjenemu porabljenemu delovnemu času.

2. Izredno pomembno vlogo dobi univerzalni temeljni dohodek, s katerim se priznava, da vsak subjekt po svoje prispeva k blaginji države, obenem pa se lahko postopoma približuje življenjskim stroškom, kar bi pomembno zmanjšalo potrebo po solidarnostnih prispevkih in drugih socialnih transferjih.

3. Razviti je treba nove pristope k merjenju in priznavanju prispevkov k dodani vrednosti.

4. Zato je treba ustrezno prilagoditi delovno zakonodajo, ki mora nuditi zaščito vsem, ki prispevajo k dodani vrednosti. Zato je tudi pojem »delavec« zastarel in neuporaben v starem smislu.

5. Temu primerno je treba prilagoditi davčni sistem, saj sistem, ki temelji na »plačah«, ni več smiseln.

6. Organiziranje delovnih procesov mora biti prilagodljivo novim razmeram in možnostim spremljanja ter ugotavljanja delovnih prispevkov oziroma dodane vrednosti, ne pa togo vezano na »delovni prostor«.

7. Vloga sindikata bi se bistveno spremenila, saj bi se pomembno razširilo njegovo članstvo in bi deloval v interesu vseh, ki prispevajo k dodani vrednosti. Pomenil bi pomembnega partnerja pri pogajanjih in oblikovanju ter izvajanju novega sistema družbene delitve dela. Prav tako ni razlogov za različne vrste organiziranosti sindikata.

8. Spremenila bi se tudi vloga Gospodarske zbornice, saj bi prenehali govoriti o delodajalcih in delojemalcih.

Uresničevanje zgornjih točk pomeni dolgotrajen in zahteven proces, saj vsaka od njih zahteva poglobljene in inovativne rešitve. Pogoj za njegov uspešni začetek pa je soglasje o osnovni opredelitvi družbene delitve dela in o pomenu ter vlogi dodane vrednosti. V nasprotnem primeru bodo zgornje misli ostale kot primer utopističnega razmišljanja, obenem pa se bodo poglabljale vse težave, ki izhajajo iz neurejenega razmerja med delom in kapitalom.[4]

Literatura in viri

1. Bergant, Živko (2017). Dodana vrednost iz novega zornega kota. Ljubljana: Inštitut za poslovodno računovodstvo pri Visoki šoli za računovodstvo in finance.
2. Bergant, Živko (2018a). Udeležba zaposlencev v podjetniškem okolju. Ekonomska demokracija, 22 (4/): 2-5.
3. Bergant, Živko (2018b). Capital, labor and social responsibility. Maribor: 13. konferenca o družbeni odgovornosti IRDO. http://www.irdo.si/irdo2018/referati/c-01-bergant.pdf.
4. Bergant, Živko (2019). Delo in družbena odgovornost. Ekonomska demokracija. 23 (2):4–6. Pridobljeno oktober 2020 http://www.irdo.si/irdo2018/referati/c-01-bergant.pdf
5. Petmesidou, Maria, Guillén, Ana (2020). Time for holistic workplace health-and-wellbeing strategy. Social Europe. Pridobljeno oktober, 2020 https://www.socialeurope.eu/time-for-a-holistic-workplace-health-and-wellbeing-strategy
6. Rus, Veljko (2003). Delitev dela. Pridobljeno oktober, 2020 http://dk.fdv.uni-lj.si/dr/dr1Rus.PDF
7. Stiglitz E. Joseph, Fitoussi Jean-Paul, Durand Martine (2018a): Beyond GDP: Measuring What Counts for Economic and Social performance. Pariz: OECD Publishing. Pridobljeno december, 2018.
8. http://www.oecd.org/publications/beyond-gdp-9789264307292-en.htm.
9. Stiglitz E. Joseph, Fitoussi Jean-Paul, Durand Martine (2018b): For Good Measure: Advancing Research on Well-being Metrics Beyond GDP.. Pariz: OECD Publishing. Pridobljeno: december, 2018
10. http://www.oecd.org/publications/for-good-measure-9789264307278-en.htm.

O avtorju:

Živko Bergant, doktor poslovno organizacijskih znanosti, docent na Visoki šoli za računovodstvo in finance v Ljubljani.

---

[1] Več o koristnosti v Bergant (2019).

[2] Več o družbeni blaginji in njenem merjenju v Stiglitz et al. (2018a in 2018b).

[3] Več o oblikah dodane vrednosti v Bergant (2017, 103).

[4] Več o tem v Bergant (2018a in 2018b).