TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka tega člena se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Za razliko od pritožbenega sodišča, ko to na določene kršitve pazi po uradni dolžnosti, se Vrhovno sodišče pri odločanju omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Pri tem ne zadošča, da se vložnik na določene kršitve samo sklicuje, temveč jih mora tudi obrazložiti. Pri uveljavljani kršitvi iz 3. točke prvega odstavka 420.člena ZKP, pa mora obrazložiti tudi vzročno zvezo med kršitvijo in zakonitostjo sodne odločbe. Posplošenih navedb namreč Vrhovno sodišče ne presoja.

Za presojo uveljavljane kršitve, da je obsojenec „pavšalno priznal“ dejanje, ki ga je storil le zaradi sile in grožnje zoper življenje in telo in da bi glede na tako priznanje moralo sodišče raziskati subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja, so pomembna naslednja dejstva:

- pred preiskovalnim sodnikom je obsojenec navedel: „… te vlome sem moral narediti, v to me je prisilil ta, ki je bil v prvem primeru zraven … v zaporu sem bil in verjemite mi, da jaz ne bi šel tega delat, če mi ne bi I. grozil …“;

- v ugovoru zoper obtožnico je zagovornica med drugim poudarila, da je obsojenec (tedaj obdolženec) dejanja sicer pavšalno priznal, pri čemer je bil še vedno pod vplivom sile in grožnje osebe I., kar je tudi navedel …;

- ugovor je kot neutemeljen zavrnil zunajobravnavni senat okrožnega sodišča s sklepom I Ks 7963/2015 z dne 15. 4. 2015 z obrazložitvijo, da niso utemeljene navedbe ugovora o nekem pavšalnem priznanju, saj zagovor obdolženca smiselno kvečjemu uveljavlja prisiljenost (23. člen KZ-1), kar bi očitana kazniva dejanja naredilo nekazniva. Slednje pa ne izpodbija utemeljenega suma, da je dejanja storil;

- iz zapisnika o predobravnavnem naroku izhaja, da je obsojenec (tedaj obtoženec) pravilno poučen izjavil, da krivdo po obtožnem predlogu priznava;

- za tem je bil sprejet sklep, da se narok za izrek kazenske sankcije opravi. Obsojenec je izjavil, da se strinja s predlagano kazensko sankcijo in da bi takoj nastopil prestajanje kazni zapora;

- v zaključni besedi je zagovornica menila, da predlagana kazenska sankcija ni ustrezna, saj je bil obsojenec v kritičnem času v stanju krajevne, časovne in situacijske neorientiranosti zaradi sile in grožnje zoper življenje in telo. V nasprotnem primeru bi reagiral povsem drugače.

- obsojenec na navedeno ni imel pripomb;

- zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožila tako obsojenec kakor njegova zagovornica. V pritožbi obsojenec navaja, da je sicer dejanje priznal, ampak ni šlo za dejanje storjeno iz koristoljubnosti, temveč za dejanje storjeno pod prisilo groženj ter sile zoper življenje. Izključno zaradi tega je dejanje storil. Zagovornica pa v pritožbi poudarja, da je obsojenec kaznivo dejanje sicer priznal, vendar se zaradi tega niso spremenile okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno. Obsojenec je kaznivo dejanje storil zaradi resne sile in grožnje zoper življenje in telo, sicer ga zagotovo ne bi storil. Prav tako sodišče v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem ni upoštevalo, da je imel obsojenec v kritičnem času resne zdravstvene težave, psihičnega izvora, večkrat je poskušal s samomorom. Tako v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem pri obsojencu dejansko ni bilo upoštevano, da je storil kaznivo dejanje v stanju najmanj bistveno zmanjšane prištevnosti;

- na navedene pritožbene navedbe je višje sodišče odgovorilo, da vložnica nakazuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede okoliščin izvršitve kaznivih dejanj in obsojenčeve krivde, kar ni dovoljen pritožbeni razlog glede na določbo drugega odstavka 370. člena ZKP, ko je sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde (peti odstavek sodbe pritožbenega sodišča). Z isto obrazložitvijo je zavrnilo tudi pritožbene navedbe obsojenca, kolikor se te nanašajo na krivdo pri obravnavanem kaznivem dejanju, kolikor pa se nanašajo na izrek kazenske sankcije pa je presodilo, da če se bi obsojenec res znašel v tovrstni stiski pritiska zaradi groženj in sile, bi ustrezno ukrepal na način, da bi zoper osebo, ki mu je grozila podal prijavo;

- s takšno odločitvijo sodišča pa se ne strinja zagovornica v zahtevi in meni, da je sodišče napačno uporabilo kazenski zakon. Sodišče bi namreč moralo, ne glede na priznanje krivde ugotavljati kazensko odgovornost obdolženca glede na okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno. Kaznivo dejanje je storil zaradi resne sile in grožnje zoper življenje in telo. V zvezi z očitanim kaznivim dejanjem sodišče ni upoštevalo, da je imel obsojenec v kritičnem času resne zdravstvene težave, psihičnega izvora, večkrat je poskušal s samomorom oziroma ni bilo upoštevano, da je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti oziroma najmanj bistvene zmanjšane prištevnosti (peti odstavek na 3. strani zahteve).

Po določbi prvega odstavka 285.c člena ZKP mora predsednik senata, če obtoženec izjavi, da krivdo po obtožbi priznava presoditi: 1) ali je obsojenec razumel naravo in posledice danega priznanja; 2) ali je bilo priznanje dano prostovoljno; 3) ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu.

Res je sicer, da zagovornica v zahtevi izrecno sodišču ne očita kršitve 3. točke prvega odstavka navedenega člena, vendar pa po vsebini njeno zatrjevano, da bi moralo sodišče ne glede na obsojenčevo „priznanje“ ugotavljati njegovo kazensko odgovornost glede na okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno - resna sila in grožnja zoper življenje in telo, pomeni očitek te kršitve. Enako je trdila tudi v pritožbi, kjer je kot je navedla prvenstveno „poudarila, da je obsojenec sicer dejanje pavšalno priznal, saj je bil še vedno pod vplivom sile in grožnje ...“. Popolnoma jasno je, da taka oblika zagovora obsojenca kot ga je podal zaslišan pred preiskovalnim sodnikom in kar je kasneje uveljavljala tudi zagovornica v ugovoru zoper obtožbo ter kasneje na naroku za izrek kazenske sankcije, opravljene takoj po priznanju krivde, za tem še v pritožbi, enako kot tudi obsojenec, ter v zahtevi za varstvo zakonitosti ne predstavlja priznanja, saj zanika voljni element oziroma uveljavlja kvečjemu okoliščine, kot na to upravičeno opozarja že zunajobravnavni senat v sklepu z dne 15. 4. 2015, ki bi lahko kazale na Prisiljenost po 23.členu KZ-1 (1), kar bi očitana dejanja naredilo nekazniva. Glede na tak zagovor obsojenca v preiskavi in glede na ugovorne navedbe, bi moral sodnik temeljito preveriti ali je priznanje res jasno in popolno ter ga šele na podlagi navedenega sprejeti. Če bi namreč obsojenec tudi na predobravnavnem naroku govoril tako, kot je sicer prej in po naroku, priznanje sploh ne bi bilo podano in bi sodišče zoper njega moralo voditi redni kazenski postopek, ki omogoča številna procesna jamstva - kontradiktornost glavne obravnave, vsebinsko širšo pravico do pravnega sredstva, vsebinsko sodno presojo itd.

Vrhovno sodišče je kljub navedenemu presodilo, da očitana kršitev ni podana, ker iz zapisnika o predobravnavnem naroku izhaja, da je obtoženec dejanje po obtožbi priznal po tem, ko je bil opozorjen o vseh svojih pravicah in posledicah danega priznanja. Kaj je govoril prej in potem, pa za samo odločitev ni pomembno. Obsojenec priznanja tudi ni dal pod prisilo, z naknadnim izražanjem dvoma v svobodno voljo pa uveljavlja le nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako pa velja tudi za očitek o psihičnih težavah, suicidalnih težnjah in v zvezi s tem izraženim dvomom v prištevnost obsojenca.