TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-246/2014/33 (1312-03) z dne 20. 3. 2017 odpravi ter se prošnji za mednarodno zaščito A.A., roj. ... 1993 v kraju ..., Egipt, ugodi ter se mu prizna status begunca.

2. Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka je v nasprotju z določili 22. člena ZMZ-1 v zvezi z 9. in 10. členom ZUP zmotno štela, da če sama uporabi javno dostopne vire, ji z njimi ni potrebno seznanjati prosilca. Prav tako je v nasprotju z določili 8. in 10. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 zmotno v izpodbijani odločbi štela, da če skrbno preuči s strani tožnika predložene informacije, se ji do le-teh v odločbi ni potrebno opredeliti.

V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Glede na navedeno je treba pogoj iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 razumeti ožje, in sicer da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka splošno neverodostojnost tožnika ocenila z vidika verjetnosti njegovih izjav predvsem kot razlogov za preganjanje in ne zaradi dejanske neskladnosti oziroma kontradiktornosti teh izjav.

Materialnopravno napačno je stališče tožene stranke, da nosi breme dokazovanja pretežno le prosilec, v konkretnem primeru tožnik.

Nedvomno se kot utemeljena izkaže tožnikova bojazen, da če bi bil vrnjen v izvorno državo, bi bil prisiljen nastopiti prestajanje izrečene 15-letne zaporne kazni, ki je po oceni sodišča sama po sebi nesorazmerna očitanemu kaznivemu dejanju. Vse to pa so razlogi za priznanje statusa begunca po 2. odstavku 20. člena ZMZ-1 in ne zgolj za priznanje subsidiarne oblike zaščite.