TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v znesku 37.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2017 dalje do plačila.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.775,94 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, do plačila."

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 653,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožeča stranka konkretnih podatkov ali vrst podatkov, ki naj bi predstavljali poslovno skrivnost, nima opredeljenih, zaradi česar v tem okviru presoje (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) tožencu ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti. Pri nadaljnji presoji, ali toženec vseeno ni kršil obveznosti varovanja poslovnih skrivnosti glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZGD-1, pa je treba upoštevati, da gre pri pojmu "občutna škoda" za pravni standard, ki ga je treba napolniti s konkretnimi okoliščinami, pri čemer je treba to škodo do razumne verjetnosti utemeljiti. To pomeni, da za možnost nastanka škode ne moremo šteti hipotetično mogočih izjemnih položajev, ampak dejstva, ki bi v normalnih gospodarskih okoliščinah lahko pripeljala do občutne škode.

Pritožba zmotno navaja, da je zastaranje terjatve za plačilo pogodbene kazni začelo teči že s prenehanjem delovnega razmerja 24. 12. 2013. Po prvem odstavku 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je zastaranje začelo teči od trenutka, ko naj bi toženec ravnal v nasprotju s pogodbeno obveznostjo iz Sporazuma, torej 3. 1. 2018, ko je tožeča stranka prejela pripravljalno vlogo toženca s spornimi dokumenti, v zvezi s katerimi mu očita kršitev pogodbene obveznosti varovanja poslovne skrivnosti.

V času sklenitve Sporazuma oziroma zatrjevane kršitve pogodbene obveznosti varovanja poslovne skrivnosti je bil pojem poslovne skrivnosti opredeljen v 39. členu Zakona o gospodarskih družbah. Ta določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, s katerim morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek). Ne glede na to, ali so določeni s sklepi, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, pri čemer so družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek). Vrhovno sodišče RS je v zadevah VIII Ips 52/2012 in VIII Ips 211/2012 zavzelo stališče, da je treba pri uporabi citiranih določb ZGD-1 upoštevati namen varovanja poslovne skrivnosti, ki je v varstvu konkurenčne prednosti podjetja. Predmet poslovne skrivnosti so podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost v kakršnemkoli pogledu. Pri podatkih, ki na tržni konkurenčni položaj ne vplivajo, ne gre za poslovno skrivnost.