TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Razvezani zakonec se lahko veljavno odpove pravici do preživninskega
zahtevka proti drugemu zakoncu (81. čl. ZZZDR, Ur.l. SRS 15/76).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da
ni dopustna izvršba, ki jo je dovolilo izvršilno sodišče na predlog
toženke (upnice) s svojim sklepom na podlagi pravnomočne razvezne
sodbe tožnika (dolžnika) z rubežem in preodkazom njegove pokojnine v
izterjavo triletnih zaostalih preživninskih obrokov v skupnem znesku
14.400,00 din, v zavarovanje zahtevka, da ji plačuje mesečno
preživnino po 400,00 din še eno leto za naprej in v izterjavo
izvršilnih stroškov. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili
pred dovolitvijo izvršbe pismeno pogodbo o razdružitvi skupnega
premoženja, pridobljenega med trajanjem njune zakonske zveze in o
ureditvi medsebojnih premoženjskopravnih ter drugih razmerij, s
katero sta se med drugim tudi sporazumeli, da se toženka za vedno
odpoveduje pravici do preživnine, ki ji je bila priznana in določena
v razvezni sodbi (izvršilnem naslovu), in da se toženka zaveže
ustaviti takrat tekoči prvi postopek pri istem izvršilnem sodišču,
kar je tudi storila. Ugotovljeno je bilo nadalje, da je toženka po
preteku več let ponovno predlagala izvršbo zoper tožnika na podlagi
istega izvršilnega naslova, ker je mnenja, da jo pogodbena odpoved
preživnini, določeni v izvršilnem naslovu, ne veže. Po stališču v
razlogih prve sodbe se toženka upravičeno sklicuje na prisilnost
predpisov o dolžnosti preživljanja zakoncev, na podlagi katerih se
preživnini ni mogla pravno veljavno odpovedati (čl. 128 ZZZDR, Ur.l.
SRS, št. 15/76) z navedeno pogodbo, tožnik pa ne uveljavljati
zakonitih razlogov za prenehanje pravice toženke do preživljanja v
njegovo breme (čl. 83 ZZZDR).
Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno
in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na isti dejanski in pravni
podlagi.
Zoper to pravnomočno sodbo jo vložil Javni tožilec SRS pravočasno
zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero je uveljavljal bistveno
kršitev določb pravdnega postopka po 1. tč. 1. odst. 404. čl. v zvezi
s 1. odst. 254. čl. ZPP in po 13. tč. 2. odst. 345 čl. ZPP ter zmotno
uporabo materialnega prava po 2. tč. 2. odst. 404 čl. v zv. s 356.
čl. ZPP.
Vrhovno sodišče SR Slovenije je zahtevi za varstvo zakonitosti
ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je
pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje pa
spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.
Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo,
ko sta oprli odločitev o sporu na določbo 128. čl. ZZZDR (oziroma na
istovetno določbo 35. čl. TZZZ), ki velja po sistematiki zakonske
ureditve le za razmerja med starši in otroki in je urejena v
samostojnem tretjem delu (čl. 86 do 133) ZZZDR, vezanem le še na
zadevne uvodne določbe prvega dela tega zakona (oziroma v takrat
veljavnem posebnem zakonu - TZRSO). Sodišči sta prezrli, da daje
zakon (81. čl. ZZZDR, 67. čl. TZZZ) ob razvezi zakonske zveze zakoncu
le pravico zahtevati preživnino, če dokaže siceršnje v zakonu
določene pogoje, ne pa že pravico samo ne glede na pogoje in ne glede
na zahtevo. Zakonec s svojo zahtevo, naj se mu v sodbi, s katero se
razveže zakonska zveza, določi preživnina na breme drugega zakonca,
prosto razpolaga. Zakon pravice prostega razpolaganja z nobeno
določbo, kot je to urejeno v zakonski ureditvi razmerij med starši in
otroki, razvezanemu zakoncu ne omejuje. Prosto razpolaganje
razvezanega zakonca z zahtevo za preživnino pomeni, da se ne more
pravno veljavno odpovedati tako zahtevku (v razvezni pravdi zahtevka
ne uveljavi) kot tudi že pravnomočno prisojeni preživnini (z
veljavnim pravnim poslom).