TFL Vsebine / TFLGlasnik

Marko Zaman:
Najbolj sem ponosen na to, da se je meni in moji ekipi po letu 2010 uspelo relativno uspešno postaviti na trg in relativno uspešno parirati družbam, ki so že tradicionalno velike. Ob odvetniški karieri sem ponosen tudi na kariero upravitelja, saj sem bil na začetku te poti kar mlad in je bilo pogosto slišati, da se moram še veliko naučiti. Tako sem tudi vzor mladim, da je mogoče relativno hitro osvojiti to področje, če ga obožuješ. Definitivno lahko rečem, da kot pisarna in kot upravitelji sodimo v sam vrh insolvenčnega prava v Sloveniji.

TFL Glasnik:
Čestitam vam za to. Zdaj pa k področju stečajnega upravitelja, čeprav vam je treba čestitati tudi za to, da ste odvetniško pisarno postavili sami, od začetka. Končujete drugi mandat, dvakrat po štiri leta, na čelu Zbornice stečajnih upraviteljev. Težko področje, čeprav smo zdaj v drugem obdobju; imamo opraviti s konjunkturo, a me zanima, kakšna je situacija? Koliko stečajev družb še imamo in kakšen je bil trend?

Marko Zaman:
Kot ste rekli, obdobje konjunkture in obdobje, ko se dogajajo večji postopki bodisi stečajev bodisi prestrukturiranja. Sami veste, da so imele banke veliko težav s krediti, ki se niso izpolnjevali, v konjunkturi pa se je velik del takšnih kreditov preoblikoval, refinanciral, posledično si je gospodarstvo opomoglo, tudi banke bolje stojijo. Danes lahko dobijo likvidnostna sredstva tudi družbe, ki so v kakšnih težavah.

Ves čas pa se govori, da se obeta drugačen trend problematike, vse članice EU se namreč zavedajo, da se ne bomo več toliko ukvarjali z velikimi in srednjimi družbami, temveč s srednjimi, mikro in majhnimi družbami (SME), pri katerih gre v bistvu večinoma za družbe, ki so družinsko vodene. To pomeni, da se bo v nadaljevanju treba pripraviti na novi val, ureditev, ki jo imamo, pa je v določenem delu neustrezna.

TFL Glasnik:
V preteklosti je bila prilagojena večjim družbam. Boste glede na vašo funkcijo dali pobudo za spremembo insolvenčne zakonodaje?

Marko Zaman:
Smo že precej aktivni, saj se je tudi v luči nedavnih afer v zvezi s poenostavljeno prisilno poravnavo sestala implementacijska komisija. Res je zakonodajalec na eni strani pokazal nekaj posluha za spremembe zakonodaje, vendar samo na tisti strani, kjer politika, in ne bom rekel stroka, meni, da je treba. Stroka opozarja, da ni samo poenostavljena poravnava problem, saj ne bomo spreminjali zakonodaje zaradi enega človeka, kajti vsi ocenjujemo, da je prišel čas, da se zakonodaja prilagodi trenutnim razmeram.

Prejšnja zakonodaja je bila prilagojena prisilnim poravnavam velikih in srednjih družb, ker jih je bilo treba nekako sanirati na način, da se uredi tudi vprašanje lastništva. Ni bilo ves čas tako, da z začetkom prisilne poravnave izgubiš lastniški interes, in je bilo zelo pomembno dati upnikom orodje, da lahko prestrukturirajo družbo in da niso odvisni samo od uprave.

Seveda je danes vprašanje, ali je to sploh še potrebno in umestno, saj noben mali podjetnik ne bo zainteresiran za prisilno poravnavo, če bo s tem izgubil vse upravljalske pravice. Da, kaže se potreba po spremembah. Tudi v zbornici smo ves čas opozarjali na to, hkrati pa se ta potreba kaže tudi v stečajnih postopkih. Mislim, da je čas za posodobitev in da smo na dobri poti, da bomo podali dobre predloge.

TFL Glasnik:
Kaj bi bil glavni ukrep, ki ga načrtujete ravno za mala, mikro in srednja podjetja?

Marko Zaman:
Takih družb je 95 odstotkov – imamo enak trend kot v Evropi. Najprej je treba pregledati nabor ukrepov, predvsem glede obvezne ponudbe za konverzijo: ali in v katerih primerih ter pod kakšnimi pogoji naj se uveljavlja načelo absolutne prednosti. Verjetno bo treba to absolutno prednost umakniti, če želimo prestrukturirati, saj je treba po moji oceni upniku v vsakem primeru dati prednost.

TFL Glasnik:
Kaj pa je predlog?

Marko Zaman:
Verjetno bo predlog v tem, da obvezna konverzija ni vedno nujna. Vendar so eno moja strokovna prepričanja in stališča, rad pa bi slišal, kaj o tem mislijo makroekonomisti, in predvsem, kaj o tem mislijo tisti finančniki, ki se dnevno ukvarjajo s tem. Če ministrstvo ne bo prevzelo pobude, jo bomo prevzeli sami – sestali se bomo vsi večji igralci na trgu in skušali oblikovati neki atraktivni predlog zakonodaje. Seveda bo bistven poudarek na tem, kaj mislijo strokovnjaki. Zato vam zdaj ne morem nanizati konkretnih rešitev, dejstvo pa je, da se zavedamo potrebe po spremembah, saj brez tega ne bo novega vala prestrukturiranj in bomo imeli samo povečano število stečajev.

TFL Glasnik:
Verjamem, da ste že pogledali, kako je to urejeno v drugih evropskih državah.

Marko Zaman:
SME so tudi evropski problem in v bistvu nihče nima čarobne palice. Evropska unija je rekla, da moraš pravočasno opozoriti in da bo to pomagalo malim podjetnikom. Ne bo. Da nekomu rečeš, da je insolventen, ker ima blokiran račun, saj se tega dobro zaveda vsak podjetnik. Upam, da ne bomo rekli: ta rešitev je najboljša, ampak da bomo dopustili možnost, da smo se tudi zmotili, in hkrati bili pripravljeni na manjše posege.

TFL Glasnik:
Veseli me, da se pogovarjava o načrtovanju prihodnje ureditve. Bili ste gost na naši 3. Konferenci poslovne forenzike in se mi je zdelo, da ste rahlo nemočni glede na primere v praksi, ko lahko dolžniki izigravajo upnike. Dejali ste, da je to problem v družbah in tudi pri osebnih stečajih. Ponazorite s kakšnim primerom, kaj je po vašem zdaj največji problem.

Marko Zaman:
Ne bi bil rad preveč konkreten. Problem je predvsem v tem, da zakonodajna veja oblasti ali politika ves čas pušča probleme, ki se dogajajo v gospodarstvu, ob strani. Zdi se mi, da se ne zavedajo, da to državo vodi gospodarstvo – politika bistveno premalo odgovorno spremlja in reagira na položaj v gospodarstvu.

Morate vedeti, da se kazenski zakonik na temo stečajnih kaznivih dejanj ni nikoli spremenil. Da, zgolj spremenili so mejo pri oškodovanju upnikov: ni več 50.000 evrov, ampak nula; določene stvari, ki bi jih bilo treba inkriminirati, niso inkriminirane. Ves čas opozarjamo in tudi na vsakem predavanju, kjer predavam tožilcem ali sodnikom, opozorim, naj se tudi oni malo obrnejo na tem področju. Po drugi strani se kaže, da je v Sloveniji postopek izvršbe popolnoma neučinkovit. Podnormiranost pri inkriminaciji in hkratni neučinkoviti izvršilni postopki po mojem mnenju pripeljejo do tega, da se težave želi odpravljati v stečajih, vsi pa s prstom kažejo, da upravitelj tega ne more. V resnici država ne da orodij.

Poskusite si predstavljati absurd prednostnih terjatev v Sloveniji: preživnine, delavci in podobno, ko gre za varstvo nekaterih socialno šibkih kategorij. V Sloveniji ima privilegiran položaj FURS, se pravi najmočnejši igralec na trgu, ki bi moral odreagirati že takrat, ko opazi, da gre družba ali neka oseba v zadolževanje, da ne plačuje davčnih obveznosti. A se ne zgodi nič, ni nikakršnega sistemskega nadzora nad tem, mi pa se pogovarjamo o tem, kako opraviti stečajni postopek. Ne moremo ga oziroma ga lahko, vendar stečajni postopek po svojem bistvu ne more odpraviti vseh težav.

TFL Glasnik:
V čem vidite neučinkovite izvršilne postopke?

Marko Zaman:
Poglejte postopek za izpraznitev nepremičnine. Ko že imaš pravnomočno odločbo o izvršbi, traja tri leta. Nedopustno je, da vložiš predlog za izvršbo, a sodišče pol leta ne izda sklepa. Nedopustno je, da predlagaš nova izvršilna sredstva, sodišče pa dve leti ne odloča. Nedopustno je, da lahko dolžnik ugovarja zoper vsak sklep. Sistem ne funkcionira. Da prideš do pravnomočnega sklepa o izvršbi, mu mora predhoditi neki sodni postopek, zato me ne čudi, da ljudje na neki način vzamejo pravico v svoje roke. Plačilno disciplino mora vzdrževati država in te plačilne discipline ni.

TFL Glasnik:
Zagotovo bi lahko z lahkoto spremenili vse te postopke.

Marko Zaman:
Prvo vprašanje je vedno vprašanje učinkovitosti sodne veje. Pri pravdnih postopkih so veliko naredili in odpravili zaostanke, je pa še veliko rezerv pri izvršbah. In sicer v smislu samega sodstva, v smislu predpisov, ki pretirano ščitijo dolžnika, zato se boljši položaj upnika ne odraža pri izvršbi. Zato pravim, da bodo stečaji brez učinkovitega izvršilnega postopka alternativa izvršbi.

TFL Glasnik:
Če sem prav razumela, je dolžnik še vedno preveč zaščiten.

Marko Zaman:
Res je, čeprav se v javnosti skuša prikazati, da ima dolžnik obilo pravic tudi v postopkih do stečaja. V Franciji, recimo, imajo prednost zaposleni, pri nas pa je ta tehtnica pretirano na strani upnikov – tudi v postopkih stečaja in v postopku prisilne poravnave. Po mojem mora biti sistem na vseh teh področjih tak, da si nekaj časa na strani upnika, ko vidiš, da si pretiraval, se premakneš na stran dolžnika – sistem ravnovesij je treba ves čas premikati.

Naš pravni red je velikokrat skrajen. Na enem primeru zgradijo cel zakon, hkrati pa se ne zavedajo, da po drugi strani zapirajo možnost poštenim. Novinarska navdihnjenost z nekim primerom se prevečkrat prelevi v politiko, ta pa brez kakršnih koli strokovnih argumentov zagovarja svoje. Marsikatera sprememba zaradi nabiranja političnih točk je potem škodljiva za Slovenijo in gospodarstvo na sploh.

TFL Glasnik:
Se vam zdi, da stroko premalo poslušajo? Stroka bi marsikdaj postregla z dobrimi primeri iz tujine.

Marko Zaman:
Da se ne posluša stroke, je pogosto razlog, da se stroki očita neke partikularne interese. Dobra praksa iz drugih držav pa ni vedno dobra praksa tudi pri nas. Ob tem prepisovanju germanske zakonodaje sem prepričan, da si nismo tako zelo podobni. Tudi v poslovni kulturi ne. Občutek imam, da so severne kulture bolj profesionalne, ljudje tam so bolj poslovno korektni kot pri nas.

Prebral sem članek Vesne Godina, kjer je zapisala, da se pri nas dogaja velika tranzicija in da je običajno stanje, ko ljudje ne mislijo, da sistem ne funkcionira, potem pa se zatekajo k javnim mnenjem; tega zaupanja pa ni mogoče ustvariti v 30 letih. Vem, da bomo enkrat tam, kjer bo stanje poslovne kulture večje.

TFL Glasnik:
Morda še z enim stavkom vaš komentar poenostavljene prisilne poravnave. Ne moreva mimo tega.

Marko Zaman:
Meni se zdi, da je javnost napačno mislila, da je možen odpis 95 odstotkov obveznosti. Ni problem v tem, temveč v tem, da ni nikakršnega nadzora nad postopkom. V redni prisilni poravnavi je več ljudi, ki nadzirajo dolžnika: pooblaščeni ocenjevalec, revizor, upniški odbor, sodišče, upravitelj. V poenostavljeni prisilni poravnavi pa ni nikogar, samo sodišče, ki se ne ukvarja z vsebino. Pri nas pač imamo folkloro, da je treba vsak sistem obrniti sebi v prid. Z ustreznim nadzorom in orodji, ki bi jih upniki imeli, bi se bilo mogoče vsemu izogniti. Poenostavljeno prisilno poravnavo bi bilo treba ukiniti, jo umestiti v postopek redne prisilne poravnave. Pri tem smo bili člani implementacijske komisije enotni.

TFL Glasnik:
In še zadnje vprašanje. Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Marko Zaman:
Bodimo optimisti.