TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 1.815,84 EUR, v petnajstih dneh, pod izvršbo.

Za oba uveljavljana tožbena zahtevka je skupno in odločilno predhodno pravno vprašanje: ali je tožnik sploh lahko postal lastnik predmetne nepremičnine, ki ga upravičuje tako do izročitve v posest kot tudi do plačila uporabnine zaradi neupravičene uporabe s strani tožene stranke. To pa pomeni, da je treba uporabiti določbo petega odstavka 367. člena ZPP ter vrednost spornega predmeta ugotoviti s seštevkom vrednosti posameznih tožbenih zahtevkov, ki presega mejni revizijski znesek 40.000,00 EUR (primerjaj določbo petega odstavka 367. člena ZPP).

Ni procesno pomembno, ali je tožena stranka predložila osebne dokumente predlaganih prič v naloženem roku ali šele po tem; v slednjem primeru je sporno procesno situacijo mogoče oceniti kot takšno, da je sodišče prve stopnje prvotni sklep delno spremenilo in je dejansko podaljšalo rok za predložitev pravilno opremljenih pisnih izjav. Razen tega pa sodišče prve stopnje na svoj sklep procesnega značaja, ni vezano (glej določbi tretjega odstavka 298. člena ZPP in četrtega odstavka 287. člena ZPP). Že zgolj zato je lahko tudi v konkretnem primeru po izdanem sklepu (o le pogojni) dopustitvi izvedbe dokaza z ustnim zaslišanjem prič takšen sklep tudi realiziralo.

Ugotavljanje dejstev o tem, kakšna je bila pogodbena volja strank o predmetu pogodbe, je dejansko vprašanje. Materialnopravno vprašanje je uporaba in izbor razlagalnih metod pogodbe.

Domneva se sicer, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, a je domnevo mogoče na ustrezen način izpodbiti (prvi odstavek 11. člena SPZ). Imetništvo pravice uporabe in nato lastninske pravice na sporni nepremičnini predstavlja za to pravdo torej tudi predhodno vprašanje v smislu določbe 13. člena ZPP.

Čeprav se v tej pravdi tožena stranka, ki sicer ni vložila pravnega sredstva zoper vknjižbo lastninske pravice na podlagi ZLNDL na ime tožnika, brani le z ugovorom zoper stvarnopravni in obligacijski zahtevek, pa gre v konkretnem primeru za obrnjeno zrcalno sliko nevknjiženega kupca, ki se sklicuje na svojo obligacijsko pravico - ugovor prodane in izročene stvari (v našem primeru ugovor prodajalca - neprodane in neizročene stvari), kar pomeni, da takšen ugovor v tej zadevi zadostuje proti zahtevku za izročitev nepremičnine kot tudi proti posledičnemu obogatitvenemu zahtevku.