TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se delno ugodi, sodba in sklep sodišča druge stopnje se v I. točki izreka (razen glede dela odločitve o delni ugoditvi pritožbi in spremembi sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zavrne zahtevek za obstoj delovnega razmerja med tožnikom in toženko (drugo toženko v dosedanjem postopku pred sodiščem prve stopnje) za obdobje od 8. 1. 1997 do 18. 7. 2019 in glede prijave v socialna zavarovanja ter vpis delovne dobe v matično evidenco za obdobje od 15. 8. 2014 do 18. 7. 2019) ter v delu II. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožeče stranke, razveljavita ter se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje o delni ugoditvi pritožbi in spremembi sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zavrne zahtevek za obstoj delovnega razmerja med tožnikom in toženko (drugo toženko v dosedanjem postopku pred sodiščem prve stopnje) za obdobje od 8. 1. 1997 do 18. 7. 2019 in glede prijave v socialna zavarovanja ter vpis delovne dobe v matično evidenco za obdobje od 15. 8. 2014 do 18. 7. 2019 zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku.

Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke.

Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje z drugo toženko.

Odgovornost druge toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.