TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

V obravnavani zadevi je res pomembno dejstvo, da je sedanja prvotoženka dvakrat sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju in se zavezala, po svoji smrti prepustiti v last isto nepremičnino, prvič s pogodbo z dne 16.11.1977 pravnemu predniku tožnikov M. J. starejšemu, drugič pa s pogodbo z dne 12.7.1988 obema tožencema. V taki situaciji je potrebno uporabiti pravilo o močnejši pravici iz 41. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ul. SFRJ št. 6/80, 36/90). Odločilne dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče, so: da sta drugotoženec in tretjetoženka sicer kasneje od pravnega prednika tožnikov, vendar v dobri veri sklenila s prvo toženko pogodbo o dosmrtnem preživljanju; da sta dosegla vpis zaznambe v zemljiški knjigi o sklenitvi te pogodbe in vpis prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin v svojo korist; da sta pogodbo ves čas izvrševala, tožniki kot dediči M. J. starejšega pa vse od njegove smrti v letu 1981 niso uredili odnosov s prvotoženko in niso izvajali prve pogodbe o dosmrtnem preživljanju; da sta toženca dejansko posest in uporabo nepremičnin tudi ves čas izvajala, skupaj stanovala s prvo toženko in zanjo skrbela. Ob takih dejanskih ugotovitvah je materialnopravno pravilen zaključek sodišča druge stopnje o tem, da se tožniki ne morejo sklicevati na močnejšo pravico, zato je materialnopravno pravilna tudi zavrnitev njihove pritožbe.