TFL Vsebine / Revija Slovenska arbitražna praksa

Verjetno ravno izjema od sicer običajnega sodnega varstva povzroči, da ob arbitraži pogosto pomislimo na potrebno soglasje strank za arbitražno reševanje sporov. A soglasje strank za arbitražno reševanje sporov ni tako samoumevno, kot morda izhaja na prvi pogled. Pa s tem ne mislim na primere, ko je arbitraža posledica zakonske določbe, ki vsaj eni izmed strank predpisuje dolžnost omogočiti nasprotni stranki zunaj sodno reševanje sporov, kar vključuje tudi možnost arbitraže (npr. v zvezi s potrošniki pri bančnih poslih, poslih s finančnimi instrumenti in podobno). Tudi v primerih, ko je arbitraža posledica popolne avtonomije pogodbenih strank, zakon in sodna praksa takega izrecno izkazanega soglasja strank za arbitražo vedno ne zahtevata. Odmik od temeljnega pravila po izrecnem soglasju strank za reševanje spora pred arbitražo nakazujejo že določila Zakona o arbitraži (“ZArbit”), ki se nanašajo na obliko danega soglasja k arbitražnemu sporazumu: arbitražni sporazum je lahko sklenjen s konkludentnimi dejanji, preko sklicevanja na arbitražni sporazum, ki je vsebovan v drugem dokumentu ali tudi zaradi neaktivnosti ene izmed strank (kot to izhaja na primer iz členov 10.3 in 10.5 ZArbit). Za razliko od, kot bo prikazano v nadaljevanju, odstopa terjatve, je stranka v vseh teh primerih vsaj konkludentno ali s svojo pasivnostjo izrazila voljo za reševanje sporov z arbitražo s točno določeno drugo stranko. Nasprotno pa pri odstopu terjatve dolžnik nikoli izrecno ne soglaša z arbitražnim reševanjem spora s prevzemnikom terjatve, za katero je sicer dogovorjen arbitražni sporazum. Dolžnik je soglašal z arbitražnim reševanjem spora samo z odstopnikom.