TFL Vsebine / Revija Revus

Članek obravnava štiri vidike suverenosti. Prvi vidik je teoretična predpostavka, da je politična oblast utemeljena s suvereno odločitvijo naroda kot nosilca neodtujljive pravice do politične samoodločbe in samobitnosti. Pojem naroda gre razumeti kot skupek zgodovine in tradicije, temeljnih pravil, načel, vrednot, pričakovanj ipd. Je širši od pojma ljudstva kot skupnosti določenih in živečih posameznikov. Ljudstvo ni suvereno, tudi ne njegova volja. Ljudstvo je v slovenski predstavniški demokraciji (le) nosilec oblasti za vzpostavitev in legitimacijo vladajoče strankarske politike. Svojo neposredno vez s suverenostjo izčrpa z volitvami. To je drugi vidik. Tretji vidik je dejstvo, da je državna oblast le bolj ali manj avtonomna, ne pa dejansko suverena. Suverenost kot politični in moralni koncept zahteva očitno in prepričljivo vez s temeljnimi človekovimi pravicami in svoboščinami ter s človečnostjo, kot smotrom in ciljem suverenosti. Njim gre pripisati suverenost – kot politično in moralno kakovost. Tako je tudi v Republiki Sloveniji, kjer je uveljavljen model temeljske ustavne demokracije.

The concept of sovereignty has a different meaning in the modern state as it had in the absolutist era. Nowadays we can no longer speak about any kind of political authority, king or ruler, parliament or even God, as being de facto sovereign. The political power or authority, represented in three branches of the Government (legislative, administrative and judicial) and exercised over national territory and the people of the national State is not sovereign. The political will and the formally binding decisions of such political authority are not superior, free of anything above them. Such sovereignty of the political authority does not exist anymore.