TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Ob pritožbah obdolženega A. in zagovornikov obdolženega Z. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se postopek proti obema obdolženima, zaradi prekrška iz petega odstavka 30. člena ZVCP-1, kot je opisan v izreku sodbe sodišča prve stopnje, na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavi.

Stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

Po določbi 1. odstavka 30. člena ZVCP-1 mora voznik voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. Po določbi 2. odstavka navedenega določila pa mora voznik hitrost in način svoje vožnje prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnostim vozila in tovora v njem ali na njem. Določba 2. odstavka navedenega določila res izrecno ne govori o oviri, vendar pa je že pojmovno izključena takšna razlaga zakona, da bi do tega prekrška lahko prišlo, ne da bi bila tudi ta hitrost vezana na pričakovanost ovire ali drugo nevarnost, ki jo voznik lahko predvidi. Določbo 2. odstavka 30. člena tega zakona je ob pravilni razlagi zakona treba tudi povezovati s 1. odstavkom 30. člena tega zakona. Hitrost vožnje je namreč odvisna od številnih okoliščin, voznik pa mora hitrost svoje vožnje stalno prilagajati tem okoliščinam, saj je od tega odvisna tako njegova varnost kot tudi varnost drugih udeležencev v prometu. Običajno je šteti, da je voznik vozil s primerno hitrostjo, če lahko pravočasno zaustavi svoje vozilo pred pričakovano oviro ali da se izogne drugi nevarnosti, ki jo je lahko v danih okoliščinah pričakoval.