TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Središčno sporno vprašanje v tej pravdi in tudi zdaj v postopku z zahtevo je, ali je bil dani dodatni rok primeren v duhu drugega odstavka 126. člena ZOR. Gre za pravni standard tako glede vprašanja "dodatni" kakor tudi glede vprašanja "primeren" (kakor, denimo, tudi v drugih zakonskih določbah: členi 262/3, 317, 470, 489, 490, 491, 562/2, 620/2 ZOR), ki mu mora v primeru sodnega spora dati pravo vsebino sodnik, in to od primera do primera, ker pač ni mogoče določiti enega vatla za vse primere. Presoja primernosti je namreč odvisna od številnih okoliščin, kot na primer od vrste storitve, od običajev, od dolžnikovega siceršnjega poslovanja, za katerega ve upnik, od dolžine zamude, od tega, iz katere sfere izhajajo objektivne okoliščine, ki so preprečile pravočasno spolnitev, od primerjave dolžine prvotno določenega roka in naknadno danega, od pripravljenosti dolžnika, da popolnoma izpolni obveznost, od stanja pripravljalnih dejanj za izpolnitev obveznosti, od obsega, v katerem je pogodba že izpolnjena ipd.

Nepravilno je že izhodišče zahteve, da mora biti takšen rok tolikšen, da lahko dolžnik v njem realno izpolni obveznost, pri čemer očitno meri na to, da je v njem možna celotna izpolnitev, ko meni, da prejšnja zamuda ni pomembna. Že iz samega izraza dodaten izhaja, da gre tu za dopolnilni rok, ne pa takšen, v katerem bi tožnik šele začel izpolnjevati svojo obveznost. Pa tudi pravno gledano bi bila razlaga v smislu zahteve navzkriž z načelom vestnosti in poštenja (12. člen ZOR) v izpolnjevanju dogovorjenih obveznosti, saj bi si dolžnik tako izposloval še en rok, enako dolg kot prvotno dogovorjeni rok, ki je že tako ali tako praviloma takšen, za kakršnega presodi dolžnik, da bo v njem zmogel opraviti prevzeto. Skratka, dodatni rok ima naravo dopolnilnega roka, ker se domneva, da je dolžnik že začel izpolnjevati obveznost v prvotno postavljenem roku.