TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Vojaškega sodišča v Ljubljani z dne 10.7.1948 spremeni tako, da se obsojeni K.Z. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i obtožbe,

da je v času, ko je stopil v JA aprila 1947 vse do dneva aretacije dne 28. septembra 1947 z namenom, da bi razbijal notranjo enotnost JA, razširjal med vojaki v svoji enoti neresnično sovražno propagando in žalil ljudsko oblast, kot na primer: da se je v taboriščih nove Jugoslavije, kjer se nahajajo ljudski sovražniki, s temi zelo slabo ravnalo, da so bili mučeni in tepeni, da je naša oblast okradla ves transport repatriiranih oseb iz Anglije, da v naši državi cerkev nima svobode, ter je hvalil življenje v bivši nemški vojski in je pripovedoval, da je v naši armadi slabo in da je kot vojni ujetnik imel boljšo hrano kot tukaj kot vojak v JA in da se petletka ne bo realizirala, da so naši voditelji posebno pa komisarji nesposobni in podobno;

s čimer naj bi storil kaznivi dejanji žalitve ljudske oblasti in širjenja neresnične sovražne propagande po 15. členu UVS.

Stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

V času storitve očitanega kaznivega dejanja žalitve ljudske oblasti (1947) je bilo kazenskopravno varstvo takratne državne ureditve in ljudske oblasti v celoti urejeno v Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Ur. list FLRJ, št. 59/46), ki pa ni inkriminiral žalitve ljudske oblasti. Zato obsojenčeve izjave, ki se nanašajo na ravnanje takratne oblasti, ni moglo biti kaznivo dejanje "žalitve ljudske oblasti".

Glede inkriminacije širjenja lažne sovražne propagande je bila določba 15.čl. UVS v nasprotju z ZKND in ZKLD, ki sta kot kaznivo dejanje predpisala le takšno propagando, ki je "vsebovala poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve". Kaznivost propagande je bila torej v primerjavi s 15.čl. UVS zožena, saj ni bila več kazniva vsaka lažna in sovražna propaganda, ZKND pa je z določbo 20.čl.

razveljavil vse zakonske predpise, ki so bili v nasprotju z njim. Obsojenčeve izjave zato niso mogle biti kaznivo dejanje po 15.čl. UVS.