TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 275,40 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

 

Pritožnica meni, da bi ji sodišče moralo prisoditi vsaj 88% vtoževane terjatve. Takemu stališču pritožbeno sodišče ne more slediti. Tožeča stranka je namreč vtoževala terjatve po izpisku odprtih postavk, in sicer po sledečih stroških: služba vzdrževanja, čiščenje garaž, tekoče vzdrževanje, zavarovalne premije - požarna odgovornost, investicijsko vzdrževanje, storitve na področju upravljanja, čiščenje funkcionalnega zemljišča, čiščenje s prispevki, hišnik s prispevki, skupna elektrika, varovanje, toplotna energija - ogrevanje vode, odvoz smeti, toplotna energija - ogrevanje prostorov, hlajenje - električna energija. Vsaka od navedenih postavk temelji na različni dejanski podlagi, zato gre pri vsaki od teh postavk za samostojen tožbeni zahtevek, ki bi ga morala vsakega posebej tožeča stranka dokazati, še prej pa za vsakega posebej ponuditi podatke o tem, kako jih je obračunala.

Tožeča stranka bi morala navesti, kolikšni so bili dejanski računi dobaviteljev oziroma izvajalcev storitev za posamezno postavko zaračunanega stroška, kolikšno bruto ali neto površino tožene stranke (odvisno od tega, ali je po ključu delitve upoštevala bruto ali neto površino), je tožeča stranka glede na celotno bruto ali neto površino upoštevala pri izračunu deleža tožene stranke za posamezni strošek. Le tako bi bilo s predloženimi dokazi mogoče preizkusiti pravilnost izračuna posamezne postavke stroška, odpadajočega na toženo stranko. Manjkajočih trditev namreč ni mogoče dopolniti s predložitvijo dokazov.