TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornikov obsojenega F.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 400.000,00 SIT.

Pritožbeno sodišče ni dolžno izrecno odgovoriti na vse navedbe stranke v pritožbi, saj je v določenih primerih tudi iz drugih navedb v obrazložitvi razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in jih obravnavalo. Sodišče pa se ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali nerelevantnih navedb stranke.

Temeljna oblika nadaljevanega kaznivega dejanja po 1. odstavku 217. člena KZ lahko preraste v kvalificirano obliko po 2. odstavku, ker je storilec s posameznimi istovrstnimi dejanji ob seštevku povzročil veliko premoženjsko škodo, če je podan direkten naklep storilca v odnosu do skupne škode oziroma skupne vrednosti. Zato je treba v vsakem posameznem primeru ugotoviti storilčev subjektivni odnos do povzročitve velike premoženjske škode.

Senat ni vezan na predlog tožilca glede vrste kazenske sankcije in višine kazni, ki ga poda v okviru besede strank (347. člen ZKP).