TFL Vsebine / TFLGlasnik

V tej zadevi je sodišče ugotovilo, da imata kaznovalni značaj protidopinške ureditve in obseg sankcij, ki se uporabijo v primeru njene kršitve, lahko negativne učinke na konkurenco, saj bi lahko v primeru, če bi se te sankcije dokončno izkazale kot neutemeljene, privedle do neopravičljive izključitve športnika iz tekmovanj. Zato je treba ukrepe boja proti dopingu omejiti na tisto, kar je nujno za zagotovitev pravilnega poteka športnega tekmovanja. Protidopinška ureditev bi se po mnenju sodišča lahko izkazala za pretirano, na eni strani, pri določitvi ločnice med primeri, ki pomenijo doping, in tistimi, ki to niso, ter, na drugi strani, s strogostjo sankcij.¹

Sodišče EU pa se ni ukvarjalo s poštenostjo postopka, ki se vodi proti športniku, pri katerem so ugotovljeni znaki, ki po protidopinških pravilih štejejo za izkaz dopinga. Končno odločitev v takem postopku po sedanji ureditvi sprejme športno razsodišče v Lozani (Tribunal Arbitral du Sport – Court of Arbitration for Sport, v nadaljevanju CAS). Proti njegovi odločitvi o ugotovljeni kršitvi protidopinških pravil že sedem let bije bitko nemška hitrostna drsalka Claudia Pechstein. Januarja 2015 je Višje sodišče v Munchnu (Oberlandesgericht München) potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča (Landsgericht), po kateri arbitražni dogovor med Pechsteinovo in Mednarodno drsalno zvezo o pristojnosti CAS za končno odločitev o kršitvi protidopinških pravil ni veljaven, ker krši nemška konkurenčna pravila in je zato v nasprotju z nemškim javnim redom.² Sodišči sta ocenili, da ima Mednarodna drsalna zveza prevladujoč (monopolni) položaj na trgu mednarodnih profesionalnih tekmovanj, tj. svetovnih prvenstev v hitrostnem drsanju. Glede na ugotovljeni monopolni položaj Mednarodne drsalne zveze sta sodišči ocenili, da predstavlja zahteva Mednarodne drsalne zveze, da Pechsteinova sprejme pristojnost CAS-a za reševanje njenega spora o kršitvi protidopinških pravil, zlorabo monopolnega položaja, ki jo nemško konkurenčno pravo prepoveduje. O zadevi še ni dokončno odločeno, saj je Mednarodna drsalna zveza vložila pritožbo na nemško Zvezno vrhovno sodišče (Bundesgerichtshof), ki je napovedalo, da bo o zadevi odločilo juniju letos.

Ne glede na to, kako bo nemško Zvezno vrhovno sodišče odločilo v zadevi Pechstein, pa se postavlja resno vprašanje, ali so športniki deležni poštenega postopka, ko se soočijo z obtožbo kršitve protidopinških pravil. To vprašanje se zlasti postavlja v primerih, ko se doping ne dokazuje z neposrednimi dokazi (prisotnost prepovedane substance v telesnih tekočinah ali drugačen neposredni dokaz uporabe prepovedanih metod), temveč ko temelji dokazovanje na statistični obdelavi številnih vzorcev krvi, odvzetih športniku v daljšem obdobju. Pri tem imam v mislih kontroverzni Biološki potni list športnika, tj. metodo, ki temelji na statistiki in ki jo njeni zagovorniki primerjajo z uporabo analize DNK v kazenskih postopkih, njeni nasprotniki pa dokazujejo tipično tožilsko zmotno uporabo statistike (ang. prosecutor's fallacy) in se sklicujejo na polom uporabljene statistike pri dokazovanju krivde bolničarke Lucije de Berk.³ Pri tem je treba omeniti, da temelji dokazovanje z DNK na statistični analizi, pri kateri je možnost napake ena proti milijon, Biološki potni list pa na statistični analizi, pri kateri je zatrjevana možnost po krivem obsojenih ena proti tisoč, dejansko pa mnogo večja (ker se s povečanjem števila testiranj povečuje tudi možnost napake!). Poleg tega ni povsem jasno, kdaj se športna zveza odloči za pregon na podlagi izsledkov biološkega športnega lista – spomnimo se govoric, da je bilo sumljivih več deset bioloških potnih listov kolesarjev, postopki pa so bili uvedeni le proti nekaterim. Zaradi netransparentnosti postopkov je leta 2012 iz strokovnih teles mednarodnih športnih zvez izstopil dr. Michael Ashenden, znan sicer kot prizadeven borec proti dopingu v športu in eden izmed očetov biološkega športnega lista.