TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Tožnik ne more umakniti tožbe brez privolitve toženca, če je ta pri sodišču že pismeno odgovoril na tožbo (1. odst. 193. čl. ZPP).

Po določbi 1. odst. 193. člena ZPP lahko tožnik brez toženčeve privolitve umakne tožbo, dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari; po tem trenutku pa je mogoče umakniti tožbo do konca glavne obravnave le ob toženčevi privolitvi (2. odst. cit. člena ZPP). Kaj pomeni "spustiti se v obravnavanje glavne stvari" je pojasnjeno v 5. odst. 297. člena ZPP. Po tej določbi lahko v primeru, ko je v navedenem zakonu določeno, da lahko poda stranka kakšen ugovor ali predlog ali opravi kakšno drugo pravdno dejanje, dokler se toženec na glavni obravnavi ne spusti v obravnavanje glavne stvari, poda tožnik tak ugovor oziroma predlog oziroma opravi kakšno drugo pravdno dejanje, dokler ne konča podajanja tožbe, toženec pa, dokler ne konča svojega odgovora na tožbo. Spustiti se v obravnavanje glavne stvari torej pomeni podati odgovor na tožbo. Razen v tem smislu ZPP pojma odgovor na tožbo posebej ne opredeljuje. Vsekakor je šteti kot odgovor na tožbo tiste toženčeve navedbe, ki odgovarjajo na dejansko ali pravno podlago tožbe oziroma na tožbeni zahtevek.

Cit. določba 5. odst. 297. člena ZPP sicer res vsebuje formulacijo "dokler se toženec na glavni obravnavi ne spusti v obravnavanje
glavne stvari". Vendar pa zato ni mogoče razlagati 1. odst. 193. člena ZPP tako, da je vselej dovoljeno brez toženčevega soglasja
umakniti tožbo vse dotlej, ko toženec na glavni obravnavi (ali upoštevaje podobno situacijo - na pripravljalnem naroku) ustno
odgovori na tožbene navedbe. Toženec namreč lahko odgovori na tožbo ne le ustno na glavni obravnavi (oz. pripravljalnem naroku) temveč tudi že prej - pisno: ali tako, da vloži pri sodišču pisno vlogo ali pa tako, da poda odgovor na tožbo na zapisnik pri sodišču (1. in 4. odst. 106. člena ZPP). Določba 1. odst. 193. člena ZPP pa tudi ne vsebuje besed "na glavni obravnavi". Tako že logična in jezikovna razlaga določbe 1. odst. 193. člena ZPP izključujeta utemeljenost nasprotne razlage, po kateri pisni odgovor na tožbo, podan pred razpisanim narokom, ne bi predstavljal ovire za enostranski umik tožbe. Takšno stališče bi neupravičeno priznavalo večjo procesno moč ustnemu podajanju odgovora na tožbo na glavni obravnavi (oz. pripravljalnem naroku), kot pa toženčevi vlogi, s katero toženec že pred glavno obravnavo (oz. pripravljalnim narokom) pisno odgovori na tožnikov zahtevek. Nasprotovalo bi tako enemu od izhodišč pravdnega postopka - prirejenosti ustnosti in pisnosti postopka (14. člen ZPP). Nasprotovalo pa bi tudi namenu določbe 1. odst. 193. člena ZPP, ki pogojuje dovoljenost umika tožbe s toženčevo privolitvijo, zlasti zaradi varstva toženca. Toženec je že s trenutkom, ko je pred narokom sodišču poslal pisno vlogo ali odgovoril na tožbo na zapisnik pri sodišču, opravil procesno dejanje, s katerim se je spustil v spor. Zato mu je potrebno že s trenutkom, ko takšna vloga prispe k sodišču oziroma, ko je podana na zapisnik pri sodišču (ko torej dobi učinek procesno relevantne vloge - 1. odst. 106. člena v zvezi s 1. odst. 107. člena ZPP in 4. odst. 106. člena ZPP), priznati pravico, da se brani pred nadaljnjimi tožnikovimi dejanji in zato presodi, ali bo tožniku dovolil, da konča spor pred meritorno odločitvijo o njem, in se s tem izpostavil oziroma izognil nevarnosti, da ga tožnik z novo tožbo ponovno prisili v spor zaradi identične zadeve.

Tudi na podlagi sistematične razlage je mogoče zaključiti le to, da predstavlja toženčevo soglasje pogoj za dovoljenost umika tožbe že s trenutkom, ko je toženec še pred narokom pri sodišču pisno odgovoril na tožbo. ZPP namreč določa tudi primere, ko je mogoče opraviti določeno procesno dejanje le do tedaj, ko se toženec na glavni obravnavi spusti v obravnavanje glavne stvari (členi 17, 20 in 210 ZPP). Le v teh primerih predstavlja oviro za izvršitev določenega procesnega dejanja šele tisti trenutek, ko se je toženec na glavni obravnavi spustil v obravnavanje glavne stvari (ko je torej na glavni obravnavi končal podajanje odgovora na tožbo). Tudi zato določbe 1. odst. 193. člena ZPP ni mogoče povezovati s celotno besedno zvezo iz cit. 5. odst. 297. člena ZPP - "dokler se toženec na glavni obravnavi ne spusti v obravnavanje glavne stvari". Že s pisnim odgovorom na tožbo se torej lahko toženec spusti v obravnavanje glavne stvari in tožnik zato ne more umakniti tožbe brez toženčeve privolitve, če je ta pri sodišču že pisno odgovoril na tožbo. Navedeno stališče seveda ne velja v primerih, ki so urejeni drugače (primeri zakonske presumpcije umika tožbe - členi 216/4, 217/3, 465/1, 465/2, 499/2 ZPP).