TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se glede odločitve o tožbenem zahtevku iz nasprotne tožbe zavrne.

V ostalem delu se revizija zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Glede na načelo najugodnejšega dejanja sodišče priznanje enega od sospornikov upošteva le, če priznajo vsi. Če le en sam prereka navedbe nasprotnika, je treba izvajati dokazovanje. V situaciji, ko je sodišče po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da z upravno odločbo ni bila ustanovljena vtoževana stvarna služnost, priznanje enega od sospornikov ni moglo imeti pomena in posledic, kakršne mu pripisuje revizija, torej pomena odločilnega dejstva. V tem smislu pa je tudi razumeti obrazložitev sodišča druge stopnje, da priznanje tega tožnika "na odločitev v zadevi ne vpliva".

Tožeča stranka je vložila negativno ugotovitveno tožbo (da služnostna pravica ne obstaja), tožena stranka pa pozitivno ugotovitveno tožbo (da služnostna pravica obstaja). Tožbena zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe sta bila v obravnavanem primeru identična, in je identičnost bila podana tako v odločilnem subjektivnem pogledu, kot v objektivnem pogledu. Kasnejša pozitivna ugotovitvena tožba tožene stranke na ugotovitev, da služnostna pravica obstaja, ni bila dovoljena in jo je zato sodišče pravilno zavrglo (drugi odstavek 189. člena ZPP).

Revizija ima sicer prav, da gre v primeru stvarnopravne negativne ugotovitvene tožbe za vrsto ugotovitvene tožbe, ki nima neposredne podlage v določbah Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6 /1980 do 36/1990, v nadaljevanju ZTLR), kar pa ne pomeni, da sodišče o zahtevku iz take tožbe ne bi smelo meritorno odločiti. Tako tožbo omogoča določba drugega odstavka 187. člena ZPP, med drugim, če ima tožnik pravno korist od tega, da sodišče ugotovi neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja.