IZREK
Člena 135 in 138 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) sta bila v neskladju z Ustavo.
Prvi stavek tretjega odstavka 2. člena Zakona o partnerski zvezi (Uradni list RS, št. 33/16) se razveljavi.
Prvi odstavek 213. člena in 223. člen Družinskega zakonika (Uradni list RS, št. 15/17 in 22/19) sta v neskladju z Ustavo.
Državni zbor Republike Slovenije mora ugotovljeno neskladje iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku šestih mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
Do odprave ugotovljenega neskladja iz 3. točke izreka te odločbe veljajo za skupno posvojitev s strani istospolnih partnerjev, ki živita v partnerski zvezi, enaka pravila, kot veljajo po veljavni zakonski ureditvi za skupno posvojitev s strani zakoncev.
Sodba Upravnega sodišča št. I U 1497/2016 z dne 17. 1. 2019 se razveljavi, 1. točka izreka odločbe Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 12006-2/2016/2 z dne 14. 9. 2016 se odpravi in zadeva se vrne Centru za socialno delo Ljubljana, Enota Ljubljana Moste Polje, v novo odločanje.
Pritožnika sama nosita svoje stroške postopka pred Ustavnim sodiščem.
EVIDENČNI STAVEK
Zakonska ureditev skupne posvojitve, ki istospolnima partnerjema, ki živita v partnerski zvezi, odreka možnost skupne posvojitve otrok, medtem ko takšno možnost daje zakoncema (ter po novem tudi zunajzakonskima partnerjema), krši pravico istospolno usmerjenih oseb do nediskriminacijske obravnave.
Presojani poseg v človekovo pravico istospolnih partnerjev do nediskriminacijske obravnave pri zakonski ureditvi skupne posvojitve sicer zasleduje ustavno dopusten cilj varstva koristi posvojenca, vendar Vlada s pavšalnim sklicevanjem na pomen tradicionalne družine ni izkazala, da bi bila absolutna izključitev istospolnih partnerjev iz skupne posvojitve primerno sredstvo za dosego tega cilja. Na nelogičnost sklepanja, da je treba zaradi varstva otrokove koristi iz skupne posvojitve a priori izključiti istospolne partnerje, nakazuje že okoliščina, da slovenska pravna ureditev že priznava in omogoča skupno pravno starševstvo istospolnima partnerjema, in to prav prek instituta enostranske posvojitve pastorka.
Zakonska ureditev, ki istospolnima partnerjema, ki živita v stabilni, formalno priznani partnerski zvezi, odreka možnost skupne posvojitve, nasprotuje samemu bistvu posvojitve, ki je v zagotovitvi stabilnega, ljubečega in podpornega okolja za otrokov razvoj. V splošnem namreč drži, da večje kot je število potencialnih kandidatov za skupno posvojitev, večja je možnost, da bo otroku v konkretnem postopku izbran najprimernejši posvojitelj in da bo na ta način zavarovana največja korist otroka. Kajti presoja največje koristi otroka se lahko po naravi stvari opravi le v okviru konkretnega postopka, kjer bo presojano, ali sta partnerja (bodisi istospolna bodisi raznospolna) res najprimernejša posvojitelja za konkretnega otroka. Tudi zato ukrep splošne in vnaprejšnje izključitve partnerjev partnerske zveze od možnosti uvrstitve na seznam kandidatov za skupno posvojiteljev ni primeren za dosego cilja varstva koristi otrok. Še več, v določenih primerih je že na prvi pogled očitno, da sporni ukrep (zaradi morebiti že stkanih tesnih osebnih vezi istospolnih partnerjev – denimo kot rejnikov – z otrokom) preprečuje uresničitev največje koristi konkretnega otroka.
Za ogled celotnega dokumenta je potrebna prijava v portal.
Začnite z najboljšim.
VSE NA ENEM MESTU.