TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se delno ugodi in se odločba Upravne enote Domžale, št. 30100-48/1992/468 (25831) z dne 11. 3. 2019, odpravi v 5. in 8. točki izreka v celoti ter v 9. točki izreka, kolikor se nanaša na 5. in 8. točko izreka, in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. A. in stranke z interesom B. B. se zavrne.

Že iz jezikovne razlage prvega odstavka 38. člena ZDen je mogoče nedvoumno sklepati, da je tožnica (ne glede na to, da - kot je nesporno ugotovljeno - ni pravna naslednica podržavljenega podjetja, ki je bilo ob nacionalizaciji likvidirano) zavezanka za vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi (če so, seveda, za to izpolnjeni pogoji za vračanje v naravi). Podržavljene nepremičnine, ki so se (ob uveljavitvi ZDen - op. sod.) nahajale v premoženju tožnice, so bile iz njenega lastninskega preoblikovanja izločene (ravno) zaradi vloženega denacionalizacijskega zahtevka - vračila nepremičnin v naravi.

Tožnica na spornih nepremičninah ne opravlja nobene dejavnosti ter del le-teh oddaja v najem, čemur tožnica niti ne oporeka. To pa po presoji sodišča pomeni, da v tem primeru ni mogoče govoriti o okrnitvi prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin v primeru vrnitve nepremičnin v last denacionalizacijskima upravičencema z vzpostavitvijo solastninskih deležev na teh nepremičninah, saj proizvodni proces na predmetnih nepremičninah nesporno ne poteka.