TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Dokazno breme za dokazovanje družinskega razmerja je primarno na tožniku glede na to, da drugi stavek 2. odstavka 17. člena ZMZ določa, da se prošnja za združevanje družine, skupaj z dokazili, vloži pri pristojnem organu. Vendar pa Direktiva 2003/86 tudi določa, da če je primerno, lahko države članice, da pridobijo dokaz o obstoju družinskega razmerja, opravijo pogovore in druga poizvedovanja, ki se jim zdijo potrebna.

Namen odločanja o prošnji za združitev družine begunca je omogočanje družinskega življenja, ne pa zaščita pred preganjanjem ali resno škodo družinskih članov begunca, česar tožnik niti ne uveljavlja, kakor tudi ni namen obravnavnega instituta zagotoviti boljše (ekonomsko in socialno) življenje tožnikovemu očetu in mami; slednje bi bila zgolj neposredna posledica, ki bi (lahko) izvirala iz legitimnega namena združite družine, ni pa ta (morebitna) posledica del legitimnega namena instituta združitve družine.

Ker je omejitev pravice do združevanja družine iz 10. člena Direktive 2003/86 oziroma 2. odstavka 17. člena ZMZ določena v členu 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah, sodišče ugotavlja, da je omejitev določena z zakonitim predpisom (tudi z določbo 2. odstavka 8. člena EKČP) in je tudi dovolj določna, tako da ne spodbuja arbitrarnega odločanja. Omejitev je tudi primerna v tem smislu, da je z njo mogoče doseči legitimen interes, to je nadzor nad imigracijskimi tokovi in v povezavi s tem tudi varstvo ekonomske blaginje države v smislu uresničevanja socialnih pravic za upravičence do te pomoči v Sloveniji. Omejitev torej dejansko ustreza ciljem splošnega interesa Unije in je potrebna zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih. Omejitev je tudi nujna, saj drugega možnega ukrepa, s katerim bi bilo možno v enaki meri doseči legitimen cilj, ki pa bi v manjši meri posegel v pravico tožnika, ni na voljo na podlagi veljavne ureditve. Izpodbijana odločitev prestane tudi zadnji korak v presoji načela sorazmernosti in sicer je po mnenju sodišča podano sorazmerje med posegom v pravico tožnika, ki jo zaznamuje nizka stopnja povezanosti med tožnikom in njegovo mamo.