TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožbi se ugodi in se izpodbijani akt tožene stranke šifra 214-103/2005/12 (1351-09) z dne 10. 11. 2005 odpravi. 2. Tožnike se oprosti plačila sodnih taks.

 

Glede na to, da iz podatkov v spisu in iz prvega odstavka izpodbijanega akta izhaja, da so bili tožniki pred izdajo izpodbijanega akta nastanjeni drugje, ne v Azilnem domu, in ker je izpodbijani akt naslovljen kot "preklic odobritve bivanja na zasebnem naslovu", zadnji del stavka v drugem odstavku, da bodo tožniki nastanjeni v Azilni dom v povezavi z naslovom izpodbijanega akta pomeni odločitev o bivališču tožnikov. Uresničevanje pravice do izbire prebivališča za prosilce za azil je urejeno v ZAzil, vendar na tak način, da je za njeno opredelitev potrebno uporabiti uveljavljene metode interpretiranja pravnih predpisov, zlasti jezikovno, sistematično in logično metodo razlage. Določila 2. odstavka 45. člena ZAzil ni mogoče razlagati tako, da tožena stranka (lahko) naloži obveznost prosilcu za azil, da prebiva v Azilnem domu oziroma tega določila ni mogoče razlagati tako, da je s tem določilom zakonodajalec v skladu z določilom 3. odstavka 15. člena Ustave, 2. odstavka 32. in 13. člena Ustave omejil pravico do izbire prebivališča prosilcem za azil oziroma da jim je to pravico do izbire prebivališča odvzel. Takšna razlaga ne bi bila zakonita zato, ker je zakonodajalec sam v ZAzil predvidel možnost, da prosilci za azil ne prebivajo v Azilnem domu oziroma v njegovi izpostavi, poleg tega bi bilo za omejitev pravice do izbire prebivališča nujno, da ZAzil to omejitev ureja na dovolj določen in jasen način, ki onemogoča arbitrarno odločanje in bi šele na takšni zakonski podlagi (skladno z določili 3. odstavka 15. člena, 2. odstavka 32. člena in 13. člena Ustave) tožena stranka lahko izdala upravni akt, ki bi pomenil poseg oziroma odvzem pravice do izbire prebivališča. Tudi iz določila 6. odstavka 7. člena Direktive izhaja, da prosilci za azil lahko izbirajo prebivališče, vendar pa po določilu 2. odstavka 7. člena Direktive države članice lahko prosilcu za azil določijo bivališče iz razlogov v javnem interesu, zaradi javnega reda, ali če je potrebno, za hitro obdelavo in učinkovito spremljanje vloge za azil. Vendar je koncept Direktive določiti minimalne standarde, države članice pa lahko uvedejo ali ohranijo bolj ugodne določbe za prosilce za azil (15 točka preambule Direktive in 4. člen Direktive), zato je z vidika obstoja zakonite možnosti omejevanja pravice do izbire prebivališča za obravnavani spor bistvena vsebina ZAzil v povezavi z že navedenimi določbami Ustave in ne Direktiva, ker zakonodajalec očitno ni implemenitral možnosti, ki jo državam članicam daje Direktiva v določilu 2. odstavka 7. člena. Tudi direktiva pa pomeni pravno podlago za to, da bi tožena stranka v konkretni zadevi morala izdati upravni akt.