TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 157/00 z dne 20. 9. 2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. Cp 1946/99 z dne 26. 1. 2000 se ne sprejme.

Pravnemu stališču, da s sklicevanjem na določbe ZPP ni mogoče uveljavljati zahteve, da bi sodišče moralo, ne glede na pritožnikovo opredelitev pravdnih strank, njega šteti kot pravdno stranko, ni mogoče očitati, da bi bilo nezdružljivo s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Zmotno je pritožnikovo mnenje, da je bil tožbeni zahtevek zavržen, ker mu sodišči kot skrbniku za poseben primer nista priznali aktivne legitimacije. O njegovi aktivni legitimaciji za vložitev tožbe, sodišči sploh nista odločali, ker je kot pravdna stranka sploh ni vložil. Tožbeni zahtevek bi pritožnik lahko vložil npr. kot dedič. Tako se pokaže, da pritožnikovo sklicevanje na drug primer, v katerem naj bi sodišče aktivno legitimacijo za vložitev tožbe priznalo skrbnici za poseben primer, v obravnavani zadevi ni relevantno. Zato pritožniku z izpodbijanimi sklepi tudi ni mogla biti kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki med drugim zagotavlja, da morajo sodišča v enakih primerih odločati enako.