Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani in sklepov Okrajnega sodišča v Ljubljani

1808. Odločba o razveljavitvi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani in sklepov Okrajnega sodišča v Ljubljani

Številka: Up-921/14-20

Datum: 12. 5. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Darka Rupiča, ki ga zastopa začasni zastopnik mag. Boštjan Rejc, odvetnik v Ljubljani, na seji 12. maja 2016  

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Ip 2870/2014 z dne 3. 9. 2014 ter sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani št. 2645 VL 81679/2012 z dne 23. 4. 2014 in št. 2645 VL 81679/2012 z dne 18. 3. 2013 se razveljavijo. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.  

Okrajno sodišče je z izpodbijanim sklepom v izvršilnem postopku, ki na podlagi verodostojne listine teče zoper pritožnika zaradi izterjave 192,39 EUR, dovolilo nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom – izvršbo na nepremičnino (natančneje, z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri pritožnikovi nepremičnini ID: 1731-1140-26, z ugotovitvijo vrednosti te nepremičnine, z njeno prodajo in poplačilom upnikov iz dobljene kupnine). Začasni zastopnik, ki ga je pritožniku postavilo sodišče zato, ker naj bi bilo bivališče slednjega neznano, je izpodbijanemu sklepu o dovolitvi izvršbe na nepremičnino ugovarjal in predlagal, naj se izvršba iz posebno upravičenih razlogov odloži. Okrajno sodišče je ugovor in predlog za odlog zavrnilo. V utemeljitvi zavrnitve ugovora je poudarilo, da je načelo sorazmernosti, na katero se je skliceval pritožnik, varovano z možnostjo dolžnika predlagati drugo sredstvo ali predmet izvršbe, s katerim bo terjatev lahko poplačana. Vendar naj pritožnik ne bi predlagal drugega sredstva izvršbe. Okrajno sodišče je za pomembno ocenilo tudi dejstvo, da stanovanje, ki je predmet izvršbe, ni pritožnikov dom. V zvezi s tem je zapisalo, da pritožnik nima prijavljenega prebivališča v Republiki Sloveniji, temveč naj bi bil po informacijah začasnega zastopnika v Srbiji. Zato po presoji sodišča s prodajo stanovanja ne bi bila ogrožena pritožnikova eksistenca, obenem pa je stanovanje edini način poplačila terjatve upnikov, kajti pritožnik v Republiki Sloveniji nima drugega premoženja. Predlagani odlog izvršbe je Okrajno sodišče zavrnilo z argumentom, da pritožnik ni izkazal, da bi z izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, večjo od tiste, ki lahko zaradi odloga izvršbe nastane upniku. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora in predloga za odlog izvršbe. Soglašalo je z utemeljitvijo prvostopenjskega sodišča, da je predlagani obseg izvršbe potreben za dosego cilja, kajti Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11 in 53/14 – v nadaljevanju ZIZ) upniku dopušča prosto izbiro sredstev in predmetov izvršbe, sporna nepremičnina pa za pritožnika nima pomena stanovanja, temveč je zgolj premoženje. Prav tako je zapisalo, da je tak poseg primeren za dosego cilja, to je poplačila upnikove terjatve, ki je dolžnik ne izpolni prostovoljno, "v primerjavi" s posledico posega v človekovo pravico. Enako kot prvostopenjsko je tudi Višje sodišče ocenilo, da dejansko stanje v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Zehentner proti Avstriji z dne 16. 7. 2009 ni primerljivo s pritožnikovo zadevo. Opozorilo začasnega zastopnika, da ni jasno, kje je pritožnik in v kakšnem stanju je, je zavrnilo z argumentom, da iz sodnega spisa in iz pritožbe za zdaj ne izhaja, da bi pritožnik živel v nepremičnini, ki je predmet izvršbe. Prav tako je po njegovi presoji pravilna tudi odločitev o zavrnitvi odloga izvršbe, kajti pritožnik ni izkazal verjetnosti nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode zaradi takojšnje izvršbe. V zvezi s tem je pojasnilo, da bo lahko pritožnik ponovno predlagal odlog izvršbe, če bodo nastopile nove okoliščine v zvezi z njegovim bivanjem.

Zoper izpodbijane akte vlaga v pritožnikovem imenu ustavno pritožbo začasni zastopnik, ki ga je pritožniku postavilo Okrajno sodišče. Začasni zastopnik opozarja, da mu ni uspelo vzpostaviti stika s pritožnikom, ki nima prijavljenega bivališča v Republiki Sloveniji, center za socialno delo pa je zavrnil pomoč. Od nekaterih upnikov – lastnikov stanovanj, sosednjih pritožnikovemu, naj bi začasni zastopnik izvedel, da pritožnik živi v spornem stanovanju v neurejenih razmerah (brez elektrike in morda vode, izogibal naj bi se stikom z ljudmi). To naj bi kazalo na resne osebnostne težave pritožnika in s tem na resen dvom o njegovi zmožnosti udeleževati se sodnega postopka. Izpodbijani sklepi naj bi kršili načela pravne in socialne države iz 2. člena Ustave, 14., 22., 23. in 33. člen Ustave, 6., 8. in 13. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter prvi člen Prvega protokola k EKČP. Začasni zastopnik pojasnjuje, da teče zoper pritožnika izvršba na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 192,39 EUR dolga iz naslova upravljanja nepremičnine oziroma vplačil v rezervni sklad. Prodaja stanovanja za tak bagatelni dolg po njegovem mnenju sama po sebi nesorazmerno posega v človekove pravice dolžnika. Ker pa se pritožnik sploh ni mogel udeleževati sodnega postopka in z njim začasni zastopnik ni imel stika, se mu zdi to tudi nehumano in v očitnem nasprotju z načeli pravne in socialne države. Začasni zastopnik poudarja, da je kmalu po vložitvi pritožbe sodišče obvestil o pritožnikovih življenjskih okoliščinah, za katere je izvedel od pritožnikovih sosedov. Višje sodišče naj bi kljub temu zavrnilo pritožbo in zapisalo, da ni izkazano, da pritožnik v nepremičnini dejansko živi. Začasni zastopnik je prepričan, da se sodišče v tako občutljivi zadevi ne sme omejiti le na vloge, vložene v določenem roku, temveč si mora prizadevati za ugotovitev vseh dejstev. Nedopustno se mu zdi, da sodišče ni razpisalo obravnave, na kateri bi imel pritožnik možnost biti obravnavan z upoštevanjem vseh osebnostnih in življenjskih okoliščin, nasprotna stranka – upravnik in etažni lastniki – pa bi se lahko izjavili o vseh okoliščinah primera, tudi o tem, da pritožnik živi v tem stanovanju. Sodišče naj bi se tako v celoti izognilo vprašanju, ali je človeško, pravično in socialno prodati pritožnikovo stanovanje za poplačilo slabih 200 EUR dolga. Sklicujoč se na sodbo ESČP v zadevi Zehentner proti Avstriji začasni zastopnik utemeljuje, da je nesorazmernost posega v pritožnikove pravice očitna, kajti ostal naj bi brez stanovanja, ki bi bilo prodano daleč pod tržno ceno. Ustavitev take prodaje po mnenju začasnega zastopnika upnikom bagatelne judikatne terjatve (ki zastara v desetih letih) ne bi povzročila resne ali nepopravljive škode. Poseg v pritožnikov položaj po njegovi oceni tudi ni nujen, kajti cilj – plačilo 192,39 EUR v korist vseh etažnih lastnikov – je mogoče doseči, ko bodo razjasnjene vse okoliščine in bo pritožniku postavljen skrbnik, ne zgolj začasni zastopnik. Sodišči naj se ne bi opredelili do trditve, da imajo upniki na razpolago drugo izvršilno sredstvo – zavarovanje terjatve z zastavno pravico na nepremičnini. S tem naj bi kršili pravico do poštenega sojenja. Prav tako naj sodišči ne bi odgovorili na vprašanje, ali je tako drakoničen poseg v posameznikov položaj skladen s temeljnimi človekovimi pravicami ter načeli pravne in socialne države. V nasprotju z navedenimi načeli in s poštenim sojenjem naj bi ravnalo sodišče tudi, ko ni začelo ugotavljati pritožnikovo procesno sposobnost, brž ko je bilo obveščeno o njegovih življenjskih in osebnostnih okoliščinah.