TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Zahtevek, ki ga oškodovanec uveljavlja zoper družbenopolitično
skupnost zaradi poplačila s kaznivim dejanjem povzročene škode po 3.
odstavku 86. člena KZ SFRJ, ni odškodninski. Zato mora
družbenopolitična skupnost izročiti oškodovancu največ sredstva, ki
so bila iz naslova odvzete premoženjske koristi nakazana v njen
proračun. V primeru odvzema tuje valute je to dinarska protivrednost
odvzete tuje valute po tečaju, po katerem je bila ta protivrednost
nakazana v njen proračun in ne odvzeti znesek tuje valute ali njegova
dinarska protivrednost po tečaju na dan sojenja.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek zoper drugotoženo
stranko (družbenopolitično skupnost), da mu je le-ta dolžna plačati
protivrednost zaseženih (z izrečenim ukrepom odvzema premoženjske
koristi v kazenskem postopku prvotoženki odvzetih) francoskih
frankov, ki so bili nakazani v proračun drugotožene stranke in
katerih protivrednost na dan sojenja znaša 691.559.- din. Pri tem se
je sodišče prve stopnje sklicevalo na določbo 3. odstavka 86. člena
KZ SFRJ in obrazložilo, da lahko oškodovanec (ki se kazenskega
postopka v obravnavanem primeru ni udeleževal) zahteva poplačilo iz
odvzete vrednosti šele potem, ko je končana pravda na ugotovitev
njegovega zahtevka. Ker ta še ni pravnomočno končana, je tožba zoper
drugotoženo stranko (družbenopolitično skupnost) "preuranjena" in je
sodišče prve stopnje tako tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko
zavrnilo.
Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in
izpodbijano prvostopno sodbo spremenilo v tem smislu, da je delno
ugodilo tudi tožbenemu zahtevku zoper drugotoženo stranko
(družbenopolitično skupnost in to do višine 149.555,35 din s
pripadki, iz naslednjih razlogov:
Po sodni praksi je lahko hkrati s storilcem (povzročiteljem škode)
tožena tudi družbena politična skupnost, v katere proračun je bila
nakazana odvzeta premoženjska korist, kar se utemeljuje med drugim
tudi z načelom procesne ekonomije, pri čemer pa je pritrditi tudi
pritožbenim trditvam, da že dajatvena tožba zoper storilko, to je
prvotoženko, obsega vse elemente, ki bi jih morala vsebovati
ugotovitvena tožba. Dajatvena tožba v tem primeru pa je zoper drugo
toženo stranko utemeljeno vložena, saj ta med dolgotrajnim postopkom
(štiri leta) zahtevka ni izpolnila, čeprav so bili že iz kazenskega
spisa K 325/79 Temeljnega sodišča Koper razvidne vse pomembne
okoliščine spora.
Sporna je lahko le višina tožbenega zahtevka zoper drugo toženo
stranko. Ta je prejela le dinarsko protivrednost prvi toženki odvzete
tuje valute za 34.217 FF in sicer v višini 149.555,35 din (list.št.
98 in 107 kazenskega spisa). V proračun druge toženke je tedaj prešla
le omenjena vrednost in zato lahko ta dolguje tožniku izročitev zgolj
te prejete vrednosti. Ni pa druga toženka odgovorna za škodo, ki je
tožniku nastala zaradi tkim. tečajnih razlik, ker njena odgovornost
ni odškodninska kot je to odgovornost storilca - prve toženke.
Stališče o višini obveznosti druge toženke ima oporo tudi v členu 394
ZOR. Druga tožena stranka tudi ne odgovarja za zamudne obresti pred
vložitvijo tožbe, ker je lahko sama prišla v zamudo šele z vložitvijo
tožbe, ko je bilo tudi že znano, kolikšno korist je prejela v svoj
proračun in za koliko je tožnika oškodovala prva toženka s kaznivim
dejanjem. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi le
delno, torej glede odvzete premoženjske koristi, ki je bila nakazana
drugi toženki v višini 149.555,35 din s 7,5% obrestmi od 26.8.1980
dalje in v tem delu tožbenemu zahtevku zoper drugo toženko ugodilo in
v tem obsegu delno spremenilo zavrnilni izrek sodbe, medtem ko je v
višjem delu pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo
sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da
je bil v proračun druge toženke nakazan le dinarski znesek 149.555,35
din. Ta ugotovitev ima oporo v podatkih citiranega kazenskega spisa
na list.št. 106, 107 in 115. Ker druga toženka ni prejela v proračun
prvi toženki zaseženih 34.317 FF, ampak le njihovo dinarsko
protivrednost v znesku 149.555,35 din lahko tožnik terja plačilo
zgolj omenjenega dinarskega zneska. Obveznost druge toženke namreč ni
odškodninska kot je navedeno že spredaj in zato tožniku ne more
dolgovati protivrednosti storilki zaseženega valutnega zneska (po
sedanjem tečaju) ali zamudnih obresti do vložitve predmetne tožbe.
Zato je pritožbeno sodišče v ostalem delu tožnikovo pritožbo zavrnilo
kot neutemeljeno.