TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Stališče sodišča prve stopnje, da narok v zadevah zavarovanja ni obvezen (29.a člen v zvezi z 239. členom ZIZ) in da se o začasni odredbi odloča zgolj s stopnjo verjetnosti, zaradi česar personalnih dokazov (zaslišana strank in prič) personalnih dokazov ni treba izvajati, je napačno. Sporočilo določbe 29. člena ZIZ je zgolj v tem, da za razliko od pravdnega postopka v izvršilnih zadevah in zadevah zavarovanja narok ni obvezen, iz česar pa ni mogoče sklepati, da ga ni treba nikoli izvesti.

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu z doktrino Ustavnega sodišča1 v sumarnem postopku zavarovanja z začasno odredbo ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov; kajti dokazni standard je pri odločanju o začasnih odredbah znižan na verjetnost, zato sta temu podvržena tako dokazna ocena kot tudi izvajanje dokazov. V ugovornem postopku zoper začasno odredbo personalni dokazi sicer niso izključeni, vendar pa to ne pomeni, da je treba izvesti vse (personalne) dokaze, ki jih stranka predlaga; to je namreč predmet dokazovanja v postopku o glavni stvari, v ugovornem postopku je treba pri izvesti zgolj nezamudne dokaze,2 na podlagi katerih se lahko sodišče na hiter in primeren način prepriča, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe.