TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek:

„Tožena stranka Institut A. je dolžna tožeči stranki Javni agenciji za raziskovalno dejavnost RS v roku 15-tih dni plačati 40.864,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2014 dalje do plačila,“

zavrne.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15-tih dni od prejema te odločbe povrniti 10.579,60 EUR stroškov (celotnega) postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo do plačila.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju dane napotke upoštevalo, saj je presojalo vprašanje (ne)namenske porabe sredstev, pa tudi obstoj predpostavk za poslovno odškodninsko odgovornost.

Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, je tožnica tista, ki je sklenila sporno pogodbo, ona (in ne Republika Slovenija) je tudi tista, ki se je s pogodbo zavezala tožencu izplačati določen denarni znesek, ta znesek je tudi izplačala, toženec pa se je zavezal denar porabiti za v pogodbi predviden namen. Kako in na kakšni podlagi je tožnica ta sredstva pridobila in kakšno je njeno notranje razmerje z ustanoviteljico, za presojo njene aktivne stvarne legitimacije v pogledu poslovne odškodninske odgovornosti ni pomembno.

Za presojo zastaranja odškodninske terjatve je v obravnavani zadevi treba uporabiti tretji (in ne prvi) odstavek 352. člena OZ, po katerem odškodninska terjatev za škodo, ki nastane s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Ker v konkretnem primeru pri pogodbeni obveznosti ne gre za obveznost, za katero bi ob upoštevanju pravil 347. člena OZ in nadaljnjih veljal krajši zastaralni rok kot sicer velja na splošno, je za zastaranje odškodninske terjatve tožnice treba uporabiti rok petih let.

Iz besedila 352. člena OZ bi se sicer dalo narediti zaključek, da za odškodninske terjatve za škodo zaradi kršitve pogodbene obveznosti ni odločilno, kdaj je oškodovanec zvedel za kršitev pogodbe (in posledično za škodo), vendar pa je treba pri uporabi pravil o zastaranju paziti, da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Uporaba zastaralnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic. V obravnavani zadevi je zato treba upoštevati, da se tožnica pred prejemom zaključnega poročila (to je pred 22. 4. 2011) nikakor ni mogla seznaniti s tem, da je pri izvrševanju projekta prišlo do sprememb brez njenega soglasja (in s tem do nastopa domneve o nenamenski porabi). Gre namreč za okoliščino iz sfere toženca.

Vzrok za kršitev pogodbe izvira iz sfere toženca.

Tudi če do kršitve pogodbe ne bi prišlo in bi bila sredstva namensko porabljena, bi bil premoženjski položaj tožnice enak (teh sredstev tožnica tudi v tem primeru ne bi več imela). To pomeni, da tožničine škode ne more predstavljati že samo dejstvo, da je soizvajalki na podlagi sklenjene pogodbe s tožencem nakazala vtoževan znesek. Kot toženec pravilno opozarja, bi ji škoda nastala le, če bi zaradi ugotovljene kršitve morala sama ta znesek že vrniti svoji ustanoviteljici (to je v proračun) in bi se njeno premoženje zato zmanjšalo.