TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Nikakor tako ne more glede na ugotovljeno, kdaj in kako je tožeča stranka pozivala toženo stranko k poplačilu iz sredstev zavarovanj, držati pritožbeno stališče, da tožeči stranki ni bilo znano drugega kot to, da tožena stranka sme zahtevati bančne garancije, ne pa, če jih je pridobila in ne njena zapadlost in da je vse to zvedela šele med tem postopkom, saj po prepričanju pritožbenega sodišča, če bi to res držalo, tožeča stranka ne bi pozivala tožene stranke že k vnovčitvi bančnih garancij.

Škodo, ki je nastala tožeči stranki, v okoliščinah konkretnega primera namreč predstavljajo neplačani zneski po izstavljenih situacijah, povzročitelj škode pa je tožena stranka, ki ni vnovčila bančnih garancij za poplačilo teh neplačanih terjatev s strani naročnika tožeče stranke.

Škodni dogodek je nastal najkasneje na dan izteka bančnih garancij, kar je bilo 15. 9. 2007 oziroma 31. 5. 2006 oziroma do 15. 3. 2007, ker je s tem dokončno odpadla možnost, da bi bila tožeča stranka poplačana iz bančnih garancij in ker je tožeča stranka tedaj vedela tudi za povzročitelja škode in obseg škode (vtoževana terjatev), je začel teči triletni zastaralni rok za odškodninsko terjatev 16. 9. 2007, 31. 5. 2006 in 15. 3. 2007 po 352. členu OZ.

Definicijo korupcije po 4.členu ZIntPK je razlagati tako, da je dejanje storjeno, če pride do okoriščenja storilca korupcije ali z njegovim delovanjem do okoriščenja drugega.

Kot ugotavlja pritožbeno sodišče je za obstoj korupcije odločilen dokaz konkretnega okoriščenja tistega, ki je deloval koruptivno ali tretjega, za katerega je deloval, tožeča stranka pa še v pritožbi navaja milijonska okoriščenja tožene stranke zgolj na pavšalni ravni, kar za obstoj koruptivnega ravnanja ne zadošča.