TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tretje tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu III. točke izreka, ki se nanaša na ugotovitev delovnega razmerja tožnika s tretjo toženo stranko, in v prvem odstavku IV. točke, V. točki ter prvem odstavku VI. točke izreka spremeni tako, da se sodba v tem delu na novo glasi:

"III. Zavrne se tožbeni zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja tožnika s tretjo toženo stranko od 1. 8. 2017 dalje, za opravljanje dela luško transportnega delavca za poln delovni čas 40 ur tedensko.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tretja tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu od 1. 8. 2017 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, od tega:

- od bruto mesečne razlike v plači od vključno avgusta 2017 do vključno decembra 2017 v višini 1.862,60 EUR,

- od bruto mesečne razlike v plači od vključno januarja 2018 do vključno decembra 2018 v višini 1.335,30 EUR,

- od bruto mesečne razlike v plači od vključno januarja 2019 do vključno decembra 2019 v višini 1.381,35 EUR,

obračunati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec.

V. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tretja tožena stranka dolžna tožniku od 1. 1. 2020 pa do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ki bi jih prejel pri tretji toženi stranki, če bi delal, med temi tudi plačo, zmanjšano za prejete plače pri drugem delodajalcu, oziroma nadomestilo plače za brezposelne.

VI. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tretja tožena stranka dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2017 sorazmerni del v višini 143,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 24. 3. 2017 dalje do plačila, za leto 2018 razliko v višini 375,21 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1. 7. 2018 dalje do plačila, za leto 2019 razliko v višini 470,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 22. 6. 2019 dalje do plačila."

II. V ostalem se pritožba tretje tožene stranke zavrže, pritožba tožnika pa v celoti zavrne ter se potrdita nespremenjeni izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri tretji toženki (in posledično zahtevek za reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja pri tretji toženki) že po materialnem pravu ni utemeljen. Tožnik, ki je imel sklenjeno delovno razmerje pri prvi toženki (ki se je dejansko izvrševalo in torej ni obstajalo le formalno, kot je trdil), ne more za isto obdobje doseči priznanja delovnega razmerja pri tretji toženki.

Tretja toženka tudi sicer utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med njo in tožnikom obstajali elementi delovnega razmerja, ki je v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 opredeljeno kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Prva toženka je bila tista, ki je tožniku izplačevala plačo, kar je temeljna obveznost delodajalca za delavčevo opravljeno delo. Pošiljala ga je na zdravniške preglede, organizirala preizkuse varstva pri delu, mu odobravala letni dopust, zagotavljala osnovno delovno opremo. Tožnik je bil na delo k tretji toženki napoten s strani prve toženke. Naročilo tretje toženke prvi toženki se je nanašalo na število delavcev ustreznega profila, ne na poimensko določenega delavca. Tretja toženka je sicer imela pravico izvajati določen nadzor in podajati navodila za delo na podlagi pogodbe o opravljanju storitev, ki jo je sklenila s prvo toženko. Način poslovnega sodelovanja prve in tretje toženke je po vsebini dejansko predstavljal posredovanje delavcev s strani delodajalca - prve toženke uporabniku - tretji toženki (59. do 63. člen ZDR-1; prim. sklep VSRS VIII SM 2/2021).